Kdo sem jaz?

Jaz je samo evidenten. Je oko očesa, je sluh sluha, je okus okusa. Je tisto, kar se nahaja pred čutili, če pogledamo iz strani od koder prihaja razumevanje.

Razumevanje je vedno tisto, ki razume oko očesa. To, kar vidi oko je samo podoba, slika, kot na računalniškem zaslonu.

Prava logika se začne na strani, kjer se nahaja um.

OGLAS

Um se vedno nahaja pred čutili, nikoli za. Njegova logika je logika jaza.

Spremeni se le takrat, ko se vanjo pomeša oko, vid, sluh. Vse kar prihaja iz čutil je delček tega, kar čutila zaznavajo, ko pridejo v stik s svetom.

Čutila omogočajo telesu, da si izbere referenčno točko.

Pravi vid, pravi sluh, pravo otipanje prihaja od znotraj, Ta, ki okuša znotraj je pravi jaz.

A ne vedno. Nepravi jaz, torej um je takrat, ko se vanj vplete dinamika.

Pravi jaz je vedno miren, tihi opazovalec tega, kar se dogaja.

In kaj se dogaja?

Vsekakor to, kar pride skozi čutila v telo. In seveda to, kar je že v telesu.

Pri telesu govorim ne samo o fizičnem telesu, temveč razširjenem.

Um je tisti, ki izbija iz telesa, nikakor obratno, saj je um del resničnosti, v kateri biva telo.

Um je dvoživka. Živi tako v svetu duha, zavesti, kot v svetu materije. S svojimi zaznavami ima tipalke na obeh straneh.

Ene tipalke so obrnjene navzven, skozi čutila. Druge pa v misli, čustva, občutke, ideje, spomine.

Oboje pa posredujejo informacije umu, da lahko z njimi upravlja, manipulira.

Um je tisti, ki premišljuje (v razširjenem pomenu). Um je tisti, ki se odloča. Um posreduje signale tako navzven, v svet čutil, čutov, kot v svet misli, občutkov, idej, čustev.

Drugega ni.

Um je tisti, ki razume to, kar se dogaja izven njega. Um je tisti, ki opazuje tisto, kar se nahaja izven njega.

Iz njegove perspektive, se izven njega nahajajo čustva, misli, občutki, ideje, vsekakor pa tudi signali iz telesa.

Vedno, ko nekaj zazna, je to, kar je zazna nekaj, kar prihaja iz resničnosti telesa oz. uma.

Um in telo sta eno.

Obstaja pa še druga resničnost oz. resničnost, ki ni razdeljena in v kateri se nahajajo tako um, kot čustva, občutki, ideje, koncepti, kot telo. V tej resničnosti ni ničesar otipljivega.

Vse kar je otipljivo, naredi otipljivo um. Um je tisti, ki zre v oblike, sence, ki se pojavljajo v svetlobi. In um je tisti, ki jim nadeva imena.

Ko živimo iz umskega sveta, ima vse svoje ime in svojo obliko. Oblike so tiste, ki zameglijo um, da ne vidi. Onstran uma, je zavest. In zavest je tista, ki sveti na vse to, kar se pojavlja v ume, telesu, čustvih, občutkih, idejah.

Vedno, ko se neka senca premakne, um odreagira, zavest pa ne.

Zavest je mirna, tiha. In samo je. Ne vmešava se, ne zmede se, ko se pred njo pojavijo sence.

Še vedno se zaveda sebe, še vedno zre in gleda v svoj vir. Nikakor kot um, ki sebe vidi povsod, kamor gleda.

Ta točka od kod gleda in to, kar se mu prikazuje v njegovih sanjah, mislih, občutkih, idejah, to kar vidi vsekakor morajo biti sanje, domišljija, če si sam določa, kakšno ime ima katera senca in kako jo poimenuje. To dvoje je ločeno samo zato, ker je to nekaj, kar se je umu prikazalo v sanjah.

Um vedno sanja. Bodisi sanja o drevesu, bodisi o človeku, spolnem aktu, želji ali čemerkoli drugem.

Vse kar se v njem pojavlja je interpretacija sence, ki jo je zaznal z možgani.

Te sence so nekatere tukaj, neposredno tukaj, druge pa v spominu, oddaljene.

In ko posegamo po sencah, ki v um pridejo iz uma, je naša predstava sanj zelo posredna. V sanjah se nam prikazuje preteklost, prihodnost, nikoli to, kar se dogaja v tem trenutku.

In ko smo v povezavi s tem, kar se dogaja v tem trenutku, potem vidimo, slišimo, dojemamo vid vida, sluh sluha.

Takrat čutimo sebe. A ne kot um, temveč kot nekaj več.

To nekaj več je naše dojemanje nas izven okvirov uma in telesa. Um in telo sta le školjka, ki nam ovirata pogled, sluh, otip, voh, okus tistega, kar je onstran školjke.

Umska školjka je kot školjka v naravi. Zavita, da ne moremo popolnoma videti iz nje v zunanji svet. Zavita, da iz zunanjega sveta ne more prodreti natančen glas navznoter. Zavita, da ne more do jedra priti okus ali otip tega, kar je zunaj.

Umska školjka je senca iz svetlobe v katero se ujamejo druge sence, če jih dovolj močno privlači.

Školjka se tudi valja v umazaniji, nanjo se lepi tudi to, kar je v zunanjem svetu. In bolj se, bolj težko prehodna je pot, da bi do njenega jedra prišlo to, kar v resnici hoče priti do njega.

Samo školjke, ki so dovolj čiste, prečiščene, ali tiste, ki dovolj varujejo svojo notranjost so lahko sijajne na notranji površini.

Le zrcalo, ki je popolno zrcalo, lahko zrcali to, kar se v resnici dogaja onstran njega.

Še steklo, če njegova sestava ni čista, ne prikazuje tega, kar se nahaja na drugi strani v popolnosti takšno kot to je. Če je steklo motno, je to, kar vidimo skozi steklo, tudi motno. Če je v steklu smet, potem je tam, kjer gledamo skozi kontaminirano steklo, podoba, ki jo vidimo v steklu, popačena.

Naš um je steklo, nikakor ne tisti, ki gleda skozi steklo. Naš um so čustva, misli, občutki, ideje, nikakor ne tisti, ki dojema, gleda na to, kar se nam zdi, kot čustvo.

V trenutku, ko postane neka senca, podoba z imenom v umu nekaj, kar nosi določeno ime, postane nekaj otipljivega. In ko je otipljivo, postane ta svet otipljivosti resničen.

A le za um. Za zavest so sence še vedno sence, in imena še vedno imena.

Ne naveže se, ne ustvarja otipljivosti, kot to počne um.

Otipljivost v umu je zelo priročna, saj lahko s tem, da imajo sence imena, z lahkoto ugotovi katera je katera, z njimi upravlja, z njimi manipulira.

Tega zavest, ki je le tista, v kateri se vse to pojavlja, ne počne.

Je le nemi opazovalec, tisti, v katerem se to pojavlja in nič več.

Um ima potrebo, da manipulira, spreminja svoje lastne podobe na takšen ali drugačen način. Um je tisti, ki pravi, ti moraš biti takšna, ti moraš imeti to ime, ti zdaj lahko greš počivat, pozabit ipd.

Ko um vse to počne, zavest samo je. Samo je tam, gleda, opazuje, se ne identificira. Niti ne ocenjuje. Preprosto le je.

To, kar le je.

Zavest le je. A ker je zavestna, je to kar je, zavestno.

Njena naloga ni delati karkoli, početi karkoli, ocenjevati, siliti, karkoli. Njena naloga je, da je samo zavestna. Zavestna vsega, kar se v njej dogaja.

S tem, kar se v njej dogaja, se ne identificira. Kajti če se, je njena funkcija zlezla na raven senc, in potem več ni vsemogočna, vseobsegajoča, vseprisotna.

Takrat je le del.

To je funkcija uma, nikakor zavesti same. Zavest pa samo je.

A ne kot nema priča.

Še kako je zavestna, saj je vseprisotna, ne ločuje, ne odloča se. Kajti, če daje prioriteto katerikoli stvari, ki se v njej pojavlja ne more biti več vseprisotna. Ne more pa biti niti vsemogočna, saj daje moč le neki določeni stvari.

Pa tudi vseobsegajoča ne more biti, saj je potem njen fokus samo na tistem, kar opazuje.

Zavest nima fokusa, ne želja, ne potreb, ne načinov. Kajti če bi imela katerega koli od teh, potem več ne bi bila to zavest, ki je zavest zavesti.

Pri zavesti vedno govorimo o zavesti zavesti in ne o zavesti kot objektu, kot govorimo o vidu oči, sluhu ušes.

To, kar je zavest je onstran vseh teh objektov zavedanja.

Je pa tisto, kar te objekte zavedanja opazuje, ne identificira se z njimi. Kajti v trenutku, ko se z njimi identificira se zoži, poistoveti z nečim, kar več ni celota, vsemogočnost, vseobsežnost ipd..