Neka ženska je ležala v komi. Nenadoma je imela občutek, da je prišla v nebesa in da stoji pred sodnim zborom.“Kdo si?” ji je rekel glas.“Sem županova žena,” je odgovorila.“Nisem te vprašal, čigava žena si, ampak kdo si.”“Sem mati štirih otrok”“Nisem te vprašal, čigava mati si, ampak kdo si.”“Sem učiteljica.”“Nisem te vprašal, kaj si po poklicu, ampak kdo si.”In tako je šlo dalje. Vse kar je odgovorila, se je zdelo, da ni zadovoljiv odgovor na vprašanje: “Kdo si?”“Kristjanka sem.”“Nisem te vprašal, katere vere si, ampak kdo si.”“Sem tista, ki je hodila vsak dan v cerkev in vedno pomagala ubogim in stiskanim.”“Nisem te vprašal, kaj si delala, ampak, kdo si.”Očitno ni opravila izpita, kajti poslali so jo nazaj na zemljo. Ko si je opomogla od bolezni, je sklenila, da bo ugotovila, kdo je. In v tem je bila vsa razlika.Tvoja dolžnost je biti. Ne biti nekdo, ne biti nihče, kajti v tem tičita pohlep in ambicija. Ne biti to ali ono in tako postati odvisen. Ampak enostavno biti.
