Kdo upravlja z našimi mislimi

V času, ko marsikdo obupuje v navidezno brezupnem boju z vsem, kar prinašajo v naše življenje in našo domovino temne sile, ko se zdi vse brez smisla in ko ni okrog nas nobene opore in pomoči, je nujno, da se vsak izmed nas prične zavedati edine moči, ki nam je ostala, medtem ko je vse dobro izgubilo na veljavi in moči – neizmerne moči naše misli. Sposobnost ustvarjanja lastne usode s pomočjo lastnih misli ima vsak, le da se tega ne zavedamo. To sposobnost je potrebno le ozavestiti, se je torej zavedati in jo uporabljati!

V knjigi Anasta je ta prvobitna človekova sposobnost predstavljena v poglavju z naslovom Kdo upravlja z našimi mislimi? Zgodba o deklici Anasti je zgodba iz prazgodovinskega časa, ko je njeno Domovino ogrožal ledenik. Anasta se je odločila, da bo z močjo svojih misli ustavila ledenik, ki predstavlja razdiralno moč vsega slabega. Medtem ko se ob svoji odločitvi, da bo ukrepala, da ne bo kot vse njeno ljudstvo zapustila cvetoče doline in bežala pred ZLOM, Anasta sprašuje kako bi morala ravnati, da bi ustavila ledenik, in kako naj uporabi najmočnejšo energijo v Vesolju – lastno misel – razmišlja:

»Če je misel najmočnejša energija«, je preudarjala deklica, »kdo lahko potem upravlja z njo, saj je vendar najmočnejša? Če je ta energija, misel, v meni, kaj v meni je lahko močnejše od nje? In zakaj so nas najmodrejši starešine na zborovanjih učili vsega, ničesar pa nam niso povedali o tem, kako je mogoče upravljati z mislijo. Mogoče pa tudi oni ničesar ne vedo o tem? Najmočnejša energija ostaja nevodljiva. Enkrat gre v eno smer, drugič v drugo. Tudi če je v meni, pa vseeno ni moja, če z njo nikakor ne upravljam. Lahko jo kdo privabi k sebi in se z njo igra; ker je v meni, se bo lahko tudi z menoj igral nekakšno igro, pa jaz tega sploh ne bom vedela.«

Tako razmišlja deklica Anasta in nam s tem sporoča, da imamo v sebi moč ali silo, ki jo lahko uporabljamo sami, lahko pa jo seveda uporabljajo drugi in nas s tem vodijo in izrabljajo v svoje lastne namene.

OGLAS

Ko Anasta prepozna skrivnost o najmočnejši energiji, ki jo nosi v sebi, se odloči, da se bo zoperstavila ledeniku na njegovi rušilni poti v njeno Domovino.

Ko si je malce oddahnila, je stopila na kamen, spet s pogledom objela ledene grmade, ki so zapolnile prostor pred njo, kolikor daleč ji je segel pogled, in tiho a prepričano rekla: »Človek sem! Moja misel je močna: Usmerila jo bom proti tebi, ledenik. Ustaviti se moraš in lesti nazaj. Tako ti velevam s svojo mislijo.«
Spodaj se je spet razlegel tresk in led se je še malce primaknil h gori. Sunek mrzlega vetra je udaril deklici v prsi, kot bi jo skušal spodnesti.

»Nazaj, ti zapovedujem, led. Nazaj!« Spet tresk in spet napad ledenika na deklico.
Anasta je nekaj časa molčala in gledala bližajoči se ledenik, naenkrat pa se je nasmehnila.
»Razumem. Z mojo mislijo se hraniš, ledenik. Razumem. Zdaj te ne bo.«

Anasta se je obrnila s hrbtom proti ledeniku, sedla na deblo drevesa in začela gledati svojo še zeleno dolino. Ni videla od mraza venečih rož in trave, ampak si je predstavljala, kako se travniki razcvetajo v bujnih barvah, kako se na drevesih pojavljajo snežno beli in rožnati cvetovi, kako pojejo ptice in se v travi oglašajo murenčki. Kako se pradedek Vud vrača v dolino, za njim pa se vrača ves rod, Anasta pa mu bosonoga teče nasproti. Vse hitreje in hitreje… Anastina misel je bila vse hitrejša. Uspevalo ji je! V enem hipu je milijardo travic obsula s prijaznostjo. In vsako posebej, od koreninice do stebelca, si je lahko predstavljala. K vsaki je lahko usmerila žarek sončka. Z rosno in z dežno kapljico jo je napojila in z vetričem pobožala.

Anasta je zaspala na kamnih poleg debla podrtega drevesa. V hrbet ji je pihal mrzel veter. A tudi ko je deklica spala, je misel v njej delovala in bila vse hitrejša.
Nagli miselni bliski so se dotaknili vsega, kar je v prostoru. Vse obstoječe se je zdramilo, v prostranstvu pa se je rodilo nekaj novega. Kot bi se vsa Anastina Domovina zdramila iz sna. Misel je delala naprej tudi po tem, ko je deklica Anasta za tisočletja zaspala.

Njena misel, velika človeška energija, je lebdela nad dolino, ljubkovala hrošče, travice, Mucka in mamuta Dana.
Ledene gmote so se tresle in hreščale, a se niti za milimeter več niso mogle pomakniti naprej. Topile so se. Potoki stopljene vode so ovijali dolino in se zlivali v reke in jezera.
Ledenik se je topil, nezmožen premagati človeško misel, najmočnejšo energijo v Vesolju.

Zgodba o Anastijenem boju z ledenikom je pravzaprav zgodba o človekovem boju z zlom, s temnimi silami, ki se v življenju odražajo kot bolezen, žalost, osamljenost, beda in obup. Nesmiselno se je proti tem silam bojevati z merjenjem moči in usmerjati svojo misel proti njim, kajti naše misli so hrana tem silam. Misel je potrebno usmeriti v aktivno ustvarjanje podobe in stanja zdravja, radosti, ljubezni, blaginje in sreče. Tako kot je silna misel drobne deklice Anaste, s katero je ohranjala podobo svoje cvetoče doline in svoje Domovine, stopila velikanski ledenik, tako lahko sleherni med nami s svojo lastno mislijo  ustvarja podobo lastne sreče in svoje srečne Domovine!

Recenzija Marie Ane Kolman

Več v knjigi Anasta >>