Neizživeta žalost, kadar ji ne dovolimo izraza, prepreči življenje duši
Vsi smo v stanju žalovanja, potlačene izgube, če to občutimo ali ne. S prvim dihom vstopimo v proces žalovanja po svojem viru in od tedaj naprej živimo v neprestanem stradanju, ki ga nič ali malo kaj na zemlji lahko zares poteši. V redkih trenutkih, kadar smo budni, lahko doživimo drobce dušne potešitve skozi nasmeh otroka, prijazno gesto neznanca, požrtvovalno prijateljsko pomočjo, ptičje žvrgolenje na poklapan dan, skozi zanos ob prebiranju visokih tekstov, zamaknjenje molitve in obrednega petja, skozi ustvarjalni zanos, skozi predano ljubljenje in doživljanje narave.
Ne-občutenje te primarne lakote nam onemogoči čutenje česarkoli in nas obsodi na suhoparno neobčutljivost, katere jekleno-betonske posledice so danes bolj izrazite kot kdajkoli. Dušno žalost doživljamo kot hrepenenje po celovitosti, po ljubezni, po osvobojenosti iz ovoja telesa. Kadar jo prepoznamo in ji dovolimo gibanje, takrat s svojim tokom rezbari dušne struge, ki nas vse bolj približujejo celovitosti.
Namesto, da bi živeli v sožitju z okoljem, ga potiskamo v suženjstvo in izkoriščamo. Ta odnos se nam je tako zajedel v kosti, da enako ravnamo tudi s hrepenenjem duše, ki jo silimo v suženjstvo zemeljskim računicam. Vendar ni treba, da je tako. Nihče nam ne more preprečiti sledenja hrepenenju. Vsak trenutek ga lahko izberemo za vodnika, ki nas bo gotovo pripeljal domov.
Za Hosto Marjeta Šumrada
