Ko prepoznaš drugega, prepoznaš sebe

Mnogo nas misli, da je videti sebe težko. In seveda je. Težava pa nastopi, ko ti drugi govorijo kdo si in ti v to verjameš.

Kakšna je torej pot prepoznavanja sebe, če si ujet v okolju, kjer si in ne moreš ven iz sebe, da bi drugače videl svet in sebe?

Potovanje navznoter je vsekakor težka pot. Vsaj za tiste, ki imajo zelo radi čutenje čustev, misli, občutkov, idej ipd.

Le-te nas mnogokrat zavajajo. Po indijski filozofiji so čustva okarakterizirana kot sovražnik, saj ti ne kažejo resnice, kot bi ta naj bila.

Kar ti pa kažejo, pa je verzijo resnice.

Verzija resnice ni nikoli bila tista, ki si jo želimo, še posebej če želimo čisto resnico o sebi.

Ni namreč nekaj resnica, kar je malo takšno in malo drugačno. Mnogi ljudje mislijo, da je. In vsekakor je, a ni čista.

Če si se podal na duhovno potovanje zato, da se kopaš v nečem, kar ni čista resnica, si se zagozdil na poti v iluzijo, kar vsekakor je delna resnica.

Ne poznati sebe, pomeni, ne poznati resnice o sebi.

Pa saj to je, zakaj se ljudje ukvarjajo z duhovnostjo. Da bi spoznali resnico o sebi.

A ne katerokoli resnico. Tisto pravo.

In če je to, kar nam je postreženo kot delna verzija resnice dovolj, naj bo dovolj. Zelo hitro se zadovoljimo z delno verzijo, še posebej, če se dobro čuti v čustvih, občutkih, spominih, če jo spremljajo dobre misli ipd.

To je vsekakor ena verzija resnice.

Resnica je lahko marsikaj, še posebej v svetu, kjer smo tako zelo prepleteni.

Ljudje smo zelo prepleteni, pa ne samo fizično. Med in skozi nas se pretakajo čustva drugih, njihove misli, njihovi občutki, ideje. In vedno ko se, smo v dvojini, nikakor v svoji prvi osebi ednine.

Biti v prvi osebi ednine, torej biti to, kar si, pomeni, da si sam. Vsaj v sebi, saj je ta notranji prostor vedno tisti, ki nas karakterizira, tako ali drugače.

Ljudje smo naučeni, da čutimo notranji prostor, saj nam ta predstavlja nekaj posebnega.

Zelo radi imamo, če smo poleg nekoga, ki ima “dobra” čustva, “dobre” misli ipd.

To, da ima nekdo čustva, misli, spomine, ideje dobre pomeni, da se dobro čutijo za nas, kljub temu, da ne vemo zakaj.

Naše čutenje se je oblikovalo iz tistega, kar nam je bilo postreženo. Pa ne samo to. Za nekaj dobrega smo poimenovali nekaj, kar se dobro čuti v telesu, čustvih, mislih ipd.

Pa je to resnica ali pa je to le nekaj, kar se znotraj nas odziva na zunanjost, na druge ljudi?

Vsak od nas nekaj oddaja, tako bi vsaj naj bilo. Vsi naši umovi ustvarjajo neki naboj, ki se izrazi kot misel, čustvo, ideja, koncept.

A to še ne pomeni, da je to, kar je v umu povezano z našo resnico.

Um namreč rad izraža vse kar je v njem in vse kar ima privlak, podobno kot zvezde v vesolju.

Tam je namreč medzvezdni prostor enak temu, kar za nas predstavlja um. In planeti so enaki čustvenemu naboju. Ti se gibljejo. In gibljejo se po predvidenih tirnicah.

In ko jih nekaj premakne, se tudi le-ti premaknejo, potujejo po drugih tirnicah.

Je torej to, da planeti krožijo okoli zvezd resnica, ali pa je to le priročno povedati, ker je to nekaj splošnega tako dolgo, dokler več ni?

Tudi za naš način pravimo, da je nekdo takšen in takšen, dokler več ni. Vsak od nas ima namreč svoj notranji svet, ki je le naš notranji.

Nihče ne doživlja istega, predvsem pa nihče ne more z gotovostjo reči, kdo je nekdo drug.

Vsekakor lahko povemo, da je drug takšen in takšen, da se odziva tako in tako. Morda celo začutimo njegovo verzijo resice. A tega, kdo on je ne moremo doživeti v prvi osebi, saj mi nismo on. Mi smo mi.

Ljudje si torej podajamo mnenja, polresnice, delne resnice o tem, kako se nekdo čuti, kakšna čustva ima, ideje, misli, koncepte.

Le-te so zelo izpostavljene spreminjanju, saj že najmanjši vetrc, ki piha v našo smer in nam ni pogodu spremeni naš pogled na svet.

Naš pogled na svet je včasih takšen, drugič drugače. To, kakšen pogled na svet imamo, pa je nekaj, kar se potem izraža skozi nas kot naša resnica.

Naša resnica, ni kogarkoli drugega.

Naša resnica je vedno relativna resnica. Vse kar izgovarjamo mi, in je produkt naših misli, naših čustev, naših občutkov, naših idej je relativna resnica.

Se pa naboj resnice spremeni, ko smo pripravljeni in se ne ukvarjamo več toliko s tem, kar nam govorijo misli, čustva, občutki, ideje.

Vedno, ko se odlepimo od naše potrebe, da bi opisovali nekaj, kar se kaže v našem umu kot objekt percepcije, se naš stik s tem, čemur pravimo resnica, poglobi. In to ne kakorkoli, temveč s stopnjo, koliko smo pripravljeni odstopiti prostor nenavezanosti, nepotrebi, neželji.

Tudi če nekomu kanaliziramo z željo, da bi bil on boljše, je to že delna resnica. Prav tako je delna resnica, da sem jaz boljši ali slabši.

Pri tem, ko se gre za izraz resnice, je dobro biti zelo pazljiv, ker če želiš nekomu pomagati, je nekaj, kar ni popolna resnica lahko zamegljevanje, zastiranje, odiranje, prekrivanje. In če je, je to nekaj, kar ni pomoč, temveč mogoče nekaj, kar si tisti, ki je prosil za pomoč ne želi, je to kot bi nekoga obdajal z nečim, kar mu ne dovoli videti sebe.

Ne videti sebe, torej svoje resnice, je gledati nekaj drugega. In to drugo so misli, občutki, čustva, ideje, koncepti drugih.

Dobri so za njih, a ne za nas. Naša resnica je drugje, čeprav oni vidijo, čustijo, dihajo sebe kot razsvetljeno bitje.

Ljudje na svetu se mnogokrat zavajamo. Niti ni potrebno biti duhoven, pa to lahko narediš.

V duhovnosti pa je to toliko bolj pretkano, saj delujemo skozi bolj fine, bolj subtilne nivoje, ki nam včasih preprečujejo videti resnico.

Mnogokrat namreč zaupamo.

V trenutku, ko vidimo, začutimo, zaznamo, da je s tem, kar nam prodajajo drugi, nekaj narobe, imamo možnost.

Lahko se podredimo, in še naprej sledimo stari zgodbi.

Lahko se pa obrnemo stran in prepoznamo.