Višja zavest

OGLAS

Razlika med čisto in nečisto zavestjo je v tem, da čista nima nečistoč, torej objektov zavedanja, ki so karkoli drugega kot čista zavest, medtem, ko jih nečista ima. To, da je nekaj nečisto pomeni, da je v nasprotju s strukturo čistosti.

Čista struktura je po svoji naravi takšna, da nudi najboljšo strukturo, najboljšo trdnost, najboljšo vzdržljivost ipd. Vse tisto, kar dela čisto strukturo nečisto, pa je nekaj, kar od tega odstopa.

OGLAS

Dandanes veliko govorimo o višji zavesti. A kaj pravzaprav je višja zavest, če le-ta še vedno ruši zakone čistosti, zakone strukture?

Višja zavest mora po zakonih logike biti nekaj, kar se nahaja med čisto in nečisto, ker bi se ji drugače reklo čista, kot ta ideal, po katerem stremimo.

Človeštvo že po naturi rado ustvarja v sebi objekte zavedanja, ki pravzaprav rušijo strukturo čistosti. Čistost nima objektov, ki jo delajo nečisto, ima le tisto, kar jo dela čisto.

In v trenutku, ko vanjo spustimo nekaj od zunaj, kar objekti zavedanja so, saj kažejo s svojim fokusom ne nekaj, na kar se nanašajo, le-ti že rušijo strukturo čistosti.

Ljudje smo naučeni, da komuniciramo med sabo skozi objekte zavedanja, saj je to edina stvar, ki jo poznamo. In tisti, ki se malček “dvignejo” naj to, kar jim predstavljajo objekti zavedanja, pravijo, da je to nekaj višjega.

A to višje je še vedno nekaj, kar ima v sebi nečistost, še vedno ima v sebi potrebo, da ustvarja objekte zavedanja.

Objekti zavedanja so nekaj, kar ustvarja mentalne slike. Da pa bi lahko ustvarjalo mentalne slike, pa že mora njihov izvor biti tam, kjer mentalne slike, čustva, misli, občutki, ideje, koncepti so.

Ideja o nečem nečistem se lahko rodi le iz nečesa, pa bodisi premišljevanja, razumevanja ipd., ki ni čisto.

Tisto, kar je čisto, je čisto že po naturi.

Ta svet, v katerem se naša prisotnost nahaja, je svet nečistosti. Zato pa je tudi tako težko videti čistost kot čistost.

Objekti zavedanja so nekaj, kar se nahaja znotraj zavedanja oz. zavesti same, če uporabimo soznačnico za zavedanje v oblik besede zavest.

Sicer pa, kaj pa je zavest, če ne zavedanje tega, kar se nam dogaja v prvi osebi ednine?

Le to, kar dojemamo kot nekaj, kar se dogaja nam ima veljavo v zavesti.

Zavestni smo tega, kar se dogaja nam, nikomur drugemu. In vse kar se dogaja nekomu drugemu, doživljamo v sebi, kot neke vrste dogajanje, a še vedno, dogaja se nam, v prvi osebi ednine.

Zavest, ki je usmerjena navzven, v kreacijo objektov zavedanja, je vedno zavest, ki ni čista. To je pa tudi za merilo, kaj je višje in kaj nižje.

Kaj je torej višje in nižje?

Je to odsotnost misli, čustev, nabojev, potreb, obnašanja ipd.? Ali pa je to sploh odsotnost tistega, kar dela nižje, nižje?

Ker, če je ta druga opcija, potem je delo na tem, da nekdo postane “višje” zavedajoč se to, da preneha ustvarjati fokuse v to, da sploh vidi nekaj, kot višje in nižje. Višje in nižje je le igra znotraj čistosti, čistega obstoja, kar pa mi že itak smo.

Vsi se namreč zavedamo sebe, kot sebe, v prvi osebi. Vsi se zavedamo, da obstajamo. In vsi se zavedamo, da je ta občutek za obstajanje unikaten.

Nihče drug nima takšnega dokler govorimo o objektih zavedanja, in se opisujemo kot višje in nižje. Prav ta razlika, kako kdo biva, obstaja je ključna za razlikovanje.

Pa vendar, kdo smo mi, če ne čisti obstoj, čisto obstajanje, ki se le primerja z drugimi. V trenutku pa, ko se začne primerjati, pa se že primerja iz nižjega prostora, saj se mora oddaljiti od sebe samega.

Mi vedno zaznavamo naš občutek za obstoj. Ko pa se skozi zgodbo objektov zavedanja od njega oddaljimo, pa se začnemo zavedati tega, kar nam govorijo ti isti objekti.

Pa smo mi objekti zavedanja, ali smo čista zavest?

To je odgovor za vsakega od nas, saj je ravno to tisto, kar v življenju iščemo. A ne tako, da bi to, kar iščemo opisali z objekti zavesti, saj smo potem še vedno od tega oddaljeni, temveč tako, da to postanemo.