Vem, se čudno bere, ne? Zlitost ali popolna simbioza obeh partnerjev v eno entiteto je sicer redek pojav, a je zaradi svoje skrajnosti tudi uvrščen med patološke partnerske prakse. Oba partnerja se namreč v celoti podredita viziji, ki sta si jo oblikovala, da bi lažje funkcionirala. No, tako vsaj menita v slepi zaljubljenosti.
Zakaj je takšna »zlitost« nezdrava?
Pojdimo od začetka. Predpostavljamo, da imata oba partnerja svojo vizijo zveze, imata njima lastna prepričanja, želje, potrebe, se pravi vsak vstopi v zvezo s svojim čustvenim in osebnostnim kovčkom. Ko odpremo takšen kovček, ven pokukajo ponotranjeni programi, ki smo jih prejeli od naših staršev, oni od svojih prednikov in tako nazaj v družinsko zgodovino.
Kaj mislite, zakaj pravijo, da se družinska zgodovina ponavlja?
Ker je to nekaj znanega, četudi običajno bolečega. Iz emocionalnega kovčka skoči ven naš bolj ali manj prizadeti ego, občutki krivde, šibke samozavesti, morebiti se v kovčki skriva tudi močna empatija, potreba pomagati drugim in kar je še podobnih vrlin.
Skratka, v zdravih partnerskih razmerjih je nekaj vsebine iz teh kovčkov pokazanih, nekaj niti ne vemo, da se skriva notri, a tisto, kar oba potegneta na plano, definira njun odnos. Namreč, nenapisano in nevede se v neki novonastali zvezi oblikujejo tiha pravila ali zaveze. Sama sicer pravim, da je fino že na začetku ljubezni jasno postaviti tako imenovana partnerska pravila, da se pač ve, kaj lahko eden od drugega kot partnerja pričakujeta, si dajeta, prejemata, oblikujeta komunikacijo in prihodnost.
V zliti simbiotični partnerski zvezi pa ostaneta kovčka dokaj zatesnjena, oba partnerja potlačita svoje potrebe in želje ter se oba v enaki meri osredotočita na to, kako bosta tesno skupaj vse počela, oblikujeta si skupne interese in kako bosta preživela, seveda skupaj, svoj prosti čas. S tem seveda ni nič narobe. A kaj, ko nista dve različni osebnosti enaki. Zagotovo je v tem oblikovanju simbioze vsaj eden od partnerjev na ljubo drugega ali iz ljubezni do njega porinil na stran svoja hotenja in interese, jih odžagal iz svojega srčka in se povsem osredotočil na tisto njuno skupno dobro. No, sedaj pa pomislimo, ali tega partnerja osrečuje popolna predaja vsega kar je in si želi, v skupno partnersko malho?
Pred seboj opazujem mlado žensko, ki s sklonjeno glavo in skozi stisnjene ustnice prikima možu, kaj vse bi on rad počel čez vikend in da vse to bi on rad delil z njo, ker jo neskončno ljubi in da če je ona za. Gospa prikimuje in se nasmehne. V sebi si tega ne želi prav močno, a ker se boji, da ga bo izgubila, pristane. Je v procesu nastajanja nezdrave simbioze njunega partnerstva. Če možu zelo prijazno pove, da je mrtvo utrujena, ker je bilo vseh opravkov zadnjih dni mnogo preveč, jo bo zelo žalostno pogledal in prizadeto rekel, da vse to počne in se ji prilagaja, ker želi biti nenehno z njo, jo gledati in občudovati. In ker gospe gode njegova pozornost in ljubeče izkazovanje želje po njeni bližini, potisne, zradira svojo potrebo po počitku in se mu znova prilagodi. Čez nekaj let bo povsem zlita z njim, sama ne bo imela nobenih želja več, vnaprej bo vedela kako naj reagira, da bo on srečen in miren in ob njemu bo ona dobila svojo dozo pozornosti. Kaj si gospa v resnici želi ali kaj jo moti ali česa pač noče, ne bo več pomembno in tudi sama tega kmalu ne bo več vedela.
To je na kratko opisan primer nastajanja zlitosti partnerjev. Večini to odgovarja, saj ne poznajo več druge opcije in to je čisto sprejemljivo za njih. Morebiti je ta proces »zlivanja« v partnerstvo za koga od vas nenavaden.
Zavedajmo se, da smo vsi mi unikatni, odnosi pa tudi.
