Deli preko

Razvoj notranjih vrlin ne pomeni samo notranjega zadovoljstva, temveč tudi duhovno rast in izpopolnitev na vseh področjih življenja.

Visoko je zgrajeno na nizkem

Včasih nam gre v življenju bolje in včasih slabše. Ko je naš bioritem visok, smo bolj navdušeni, imamo več zaleta in energije kot pa takrat, ko je nizek. Da bi lahko vselej uživali življenje, moramo tok svojega življenja uravnovesiti. Zato ob visokem ciklu svoje energije ne razdajamo, ob nizkem pa jo zbiramo. Iz nizkega raste visoko, zato moramo spoštovati čas, ko smo v nizkem ciklu, čas, ko smo nepomembni.

Da bi postali veliki, moramo najprej biti majhni. V nizkem ciklu, ko nam upade nivo življenjske energije, smo bolj nezaščiteni in zato tudi bolj občutljivi. Ljudje pogosto postanejo preveč čustveni, na čustven način začno tudi razmišljati, zato se lahko ob takšnih dnevih počutijo nesrečne, uboge, majhne in neprivlačne. Tudi vizije nimajo, življenje se jim zdi nesmiselno, nekateri celo pomislijo na samomor. Počutijo se dolgočasno, samozaničujoče, ne marajo se, tudi naklonjenosti ali spoštovanja ne sprejemajo od nikogar. Vendar se ne zavedajo, da jih lahko ta nizek cikel napravi modre.

Prepoznati moramo, da se življenje gradi tudi na nezanimivih trenutkih, ne pa samo z navdušenjem. Nizek cikel je znak nadaljnje rasti. Da bi postali človek vrlin, je potrebno doseči notranjo moč tudi skozi obdobje nizkega cikla. Ostati kreposten v dobrih časih ni težko, ostati kreposten tudi v najtežjih situacijah, to pa je umetnost, ki označuje krepostnega, modrega ali celo svetega človeka!

Človek vrlin

Sveti človek, modrec, taoist, nesmrtnik ali človek vrlin je duhovno razvit človek, ki je dosegel popolno samouresničenje skozi vzgajanje vrlin. V svoji notranjosti je stabilen, miren in uravnotežen.

Ker je dosegel notranje in zunanje ravnovesje, ga nizki in visoki cikli ne prizadenejo. Je zaščiten. V svoji notranjosti vzgaja vrline, kar mu odpira sposobnosti in poti za zaznavanje višje realnosti.

Ima čisto srce in čist um, zato lahko vidi celostno in konstantno doživlja resnico.

Človeka vrlin lahko primerjamo z morjem, ki je v svoji globini mirno in konstantno, čeprav nanj delujejo razne površinske spremembe in pojavi. Tak je tudi človek vrlin v svoji notranjosti. Miren, stabilen in uravnotežen. Živi krepostno življenje, življenje polno vrlin in uresničevanja samega sebe in se učinkovito prilagaja številnim spremembam, ki jih prinaša življenje. Je prožen kot bambus, ki se upogiba sili vetra, vendar se ne zlomi.

Človek, ki vzgaja vrline, ima notranjo moč, ki ga ščiti pred manipulacijami zunanjih vplivov.

Človek, ki je dosegel vrline, ima večji vpogled in jasne cilje. Brez učenja pozna resnico. Njegov pogled ni zamegljen, zato lahko jasno vidi. Zunanje okoliščine uporablja za duhovno rast, in jim ne pusti, da ga poškodujejo.

Kako doseči vrline?

Glede na to, da vsi ljudje že od rojstva posedujemo vrline, bi morali vsi biti krepostni. Toda zakaj temu ni tako?

Skozi življenje na tem svetu so ljudje subjekt mnogih stimulansov in zunanjih dražljajev. Raztreseni od vseh mogočih zunanjih stvari in dogodkov se vedno bolj oddaljijo od svoje notranjosti in prirojene narave – od vrlin.

»Zakon narave je korenina vrlin in vrline se odsevajo v zakonih narave«.

Iz tega vidika lahko rečemo, da narava prežema, vzgaja, ureja in prehranjuje vsa bitja skozi vrline. Subtilni naravni procesi so nevidni, medtem ko se vrline lahko izražajo v konkretni obliki.

Zavedanje, prijaznost, brezpogojna ljubezen, stabilnost, pogum, samodisciplina, iskrenost, samouravnavanje, čistost, mir, spokojnost, nevmešavanje, spontanost, skromnost, ponižnost, spoštovanje, znanje, spretnost, odgovornost, dostojanstvo, nesebičnost, primernost, solidarnost, zadovoljstvo, netekmovalnost, preprostost, naravnost, občudovanje življenja, umirjenost, svoboda, samoraziskovanje itd. so vrline. In vrline so notranje stanje, z njimi duhovno rastemo in jih živimo.

Ena izmed vrlin, ki jih danes zelo težko najdemo, je sposobnost biti ponižen in skromen. Ljudje se premalo zavedajo, da se s skromnostjo in ponižnostjo z lahkoto umaknemo problemom, še preden postanejo majhni. To je težko razumeti ljudem, ki si želijo nadvlade.
Pa vendar je v ponižnosti skrita moč, da se lahko ohranimo in tako preprečimo možnost, da bi kdo na nas stresel negativno, stresno energijo. Če je naše notranje bitje vznemirjeno in pod stresom, smo oropani duhovne energije in si tako narušimo ravnotežje. Skozi vrline lahko občutimo, katere priložnosti, situacije in odnosi nas lahko oropajo prefinjene energije, s tem pa nežnosti, vitalnosti in duhovnosti.

Človek vrlin se ne zaveda svojih vrlin

»Človek vrlin se ne zaveda svojih vrlin in jih zato resnično poseduje,« pravi Lao Zi, dovršeni modrec iz leta 500 pr.n.š..
»Človek, ki se s svojimi vrlinami postavlja in hvali, ne poseduje vrlin«.

Tisti, ki so dosegli višje nivoje vzgajanja vrlin, vedno delujejo spontano in naravno. Niso vezani na vrline, temveč delujejo skladno z njimi. Tisti na nižjem nivoju imajo vedno na umu vrline in so na njih vezani, posledično vedno iščejo zunanjo obliko vrlin in zgrešijo njihov resnični pomen. V tej točki tudi večina religij zgreši pomen vrlin. Na primer, samo govorjenje o vrlinah in samo misel, da smo dobri ali pošteni ne zadostuje, potrebno je naravno delovanje poštenosti ali dobrote.

Narava vrlin je takšna, da moramo pri njihovem iskanju biti spontani in neprisiljeni, nanje se tudi ne smemo vezati. Posameznik naj se ne sooča samo z zunanjo obliko, niti se ne hvali in smatra, da poseduje vrline.

Praksa duhovne rasti

Prvi cilj vseh veščin za duhovno rast je okrepiti zdravje. Zdrav duh ne želi in ne more prebivati v nezdravem telesu! Ko izboljšamo zdravje in ko imamo pozitiven pogled na življenje, se v bistvu lahko začne duhovno kultiviranje.

Z dobrim zdravjem in čistim umom bomo lahko pritegnili še več pozitivne energije, ki jo potrebujemo za duhovno rast.

Z duhovno rastjo lahko izkoristimo naše najbolj skrite talente in potenciale. Duhovno pomeni najbolj subtilno in s tem tudi najvišje, kar lahko dosežemo. Ker popolno samouresničenje vključuje popolni fizični, mentalni in duhovni razvoj, lahko skozi duhovno samokultiviranje aktiviramo tudi do 100% možganov in ne samo 3-10%, kolikor jih izkorišča povprečen zemljan.

Popolno samouresničenje prinaša vedenje o temeljni resnici, smislu in namenu življenja.

Duhovna rast je subjektivna stvar, ki odpira različne nivoje realnosti. Čim več energije imamo, več stvari lahko zaznavamo v svoji realnosti. Na primer: nekdo vzame v roke hrastov list in v njem prepozna samo hrastov list. Bolj razviti posameznik pa bo v njem lahko videl in občutil tudi veje, deblo in korenine, lahko bo videl kraj, prostor, letni čas in starost hrasta, videl bo tudi način, kako hrast živi in se učvrščuje, videl bo gozd, zemljo in planet, na katerem raste. Njegova realnost zaznava več. Takšen vpogled se pridobi skozi duhovno rast, skozi duhovno samokultiviranje. Če lahko skozi eno zrno peska vidimo prostrano puščavo ali obalo na morju, potem smo dosegli večjo zrelost in globlji vpogled v stvari.

Da bi spoznali resnico, moramo videti celoto.

Vsak dan se srečajte z častitljivim mojstrom, človekom vrlin. Naučil vas bo živeti preprosto, nezapleteno življenje, brez prepirov in morečih občutkov. Naučil vas bo delovati po svoji prirojeni dobri naravi, tako da boste zlahka bivali sami v sebi in vam bo toplo v trebuhu in prijetno pri srcu. S čistim telesom, umom in duhom boste človeka vrlin srečali vsakič, ko se boste pogledali v ogledalo. Smisel življenja ni daleč stran, temveč je znotraj vas samih. Naj vas kristalno jasna modrost in univerzalna ljubezen spremljata skozi vsa leta!

Avtorja: Dušan Donko in Bernarda Pavič