»Tako kot je, je prav.« Martin Kojc
Ko se zgodi, se zgodi… – tudi meni se je zgodilo. Najprej sem se borila, potem poskušala sprejeti svojo nemoč… Pride vedno ob nepravem času, popolnoma nepredvidljivo, a vendar je to najbolj intimen pogovor mojega telesa z menoj… ne vem in niti ni pomembno, ali sem podlegla moči virusa ali se zastrupila s hrano… Vsak zase točno ve, na katerem področju svoje telo vodi do praga vzdržljivosti ali čez. Trenutno akutno stanje je le posledica… Pravzaprav sem dobro, le telo je in mi govori, naj se umaknem, zato sem se in si bom vzela čas za počitek, regeneracijo.
Popolna predaja brez odpora, upora…, zaznavanje diha, ki vstopa svež skozi nosnice in čisti, boža nosnice… Vse samo je, dih prihaja in odhaja, čisti … Čustva so na čakanju, miselni svet je umirjen, preprosto ni potrebe po kakšni aktivnosti … Sprejemam telesno bolečino, vendar tega ne potenciram, samo zavedam se vsega dogajanja v sebi…
»Ko je stiska najhujša, je pomoč najbližja.« Martin Kojc
Si dam dovoljenje, da izstopim iz linearnega in hkrati umetnega sveta? Dam, kajti ta trenutek nisem sposobna iti v interakcijo z ostalim svetom. Čas je zame, za popoln odklop, za zaznavanje sebe. Opazujem odzive v telesu. Pravzaprav občutim neko radost, kot da se duša radosti, saj sem na neki boleč, a nujen način našla stik z njo in se ji približujem skozi ritem dihanja, vdih, izdih, So Ham, Jaz Sem …
Kdaj sem občutila popolno predajo? Običajno po kakšnem izrednem dogodku, po katarzi … Preletim dogodke in primerjam občutke, ki mi dajejo neverjeten občutek notranje svobode, nenavezanosti … ob izbruhu vulkana na Stromboliju, kjer smo prenočili (bila sem tako majhna pred silo narave, a hkrati tako velika, da mi je bilo to dano videti), ko me je pretresla diagnoza, ki so mi jo postavili, ob smrti bližnjega, ob odločitvi in ob bungee skoku, prva hoja čez žerjavico …, ko sem bila najbolj na tleh … Res je, najčistejša in najbolj vzvišena stanja pretočnosti se vedno zgodijo le takrat, ko dosežem popolno dno, ko se zgodi mali kvantni preskok – ko npr. vodikov atom z enim elektronom spremeni smer iz ustaljenega ritma krožnice in si izbere drugo na poti spirale.
Se moram res spraviti do roba, da se začutim in prepoznam v svojem bistvu? Je bolezen edini način, da najdem stik s seboj? Esenca celostnega bivanja se skriva ravno v tem pretoku – biti v stiku s seboj. Zunanji svet nas sili v to, da smo čim manj povezani s seboj, da smo čim bolj izpostavljeni zunanjemu vplivu potrošniške družbe.
Namen pisanja je prebuditi v tebi zavedanje, upanje, da si in smo sposobni odkriti in prebuditi notranjo moč, ki nedvomno deluje po zakonih narave. Te pa lahko spoznamo z opazovanjem sebe, s spraševanjem ter spremembo.
»Samospoznavanje je edini način za spremembo nekega stanja, ki mi ne ugaja.«
Martin Kojc
Na svojih predavanjih rada podam primerjavo z avtomobilom. V hladnih dneh ima marsikdo težave pri vžigu motorja, najsi ‘prebija’ elektrika, ali pa se je izpraznil akumulator. Takrat hitro ukrepamo, hitro poiščemo pomoč, da odkrijemo vzrok in ga odpravimo. Stroški pri tem niso pomembni in popolnoma razumemo, za kaj gre. Ko pa gre za nas, kaj storimo? Ko telo zategne ročno zavoro, običajno preslišimo opozorila in dodamo plin. Iščemo hitre rešitve, da bi zmogli nadaljevati v istem ritmu, kajti mudi se, imamo toliko obvez in običajno moramo še nadomestiti morebiti izpad produktivnega dneva. Naučimo se zatreti sebe, svoje telo, se preslišati, da lahko ugodimo potrebam linearnega sveta, ki nas drži v svojem primežu, da si lahko omogočimo preživetje. Kruto kajne!? Iz tega sveta, podrejenega neubranosti, lahko zaidemo še globlje v skrajnost zdravstvenega sistema. Še vedno pritiskamo na plin, zategujemo ročno, skozi odprto okno pa vpijemo, »Doktor, potisni moj avto«?! Morda pretiravam, presodite sami. Če se vam je telo odzvalo s spremembo, potem je morda v tem nekaj resnice. Kako se vam sliši, če rečem, da sem na bolniškem dopustu samo zato, da si lahko vzamem čas zase?
»Popoln notranji mir in ravnovesje je normalno stanje človeka.« Martin Kojc
Ste vedeli, da podzavest ne loči, kaj je dobro in kaj slabo, samo je in izvršuje. Kot program, ki je naložen v nas in deluje. Trenutne bolezni, stiske pa nas na ljubeč način (čeprav zdaj ni pravi čas) pripravijo, da pogledamo, kaj počnemo s seboj. Vse z namenom, da morebiti kaj spremenimo.
Ko se sprejmeš, se sprejmeš brez odsotnosti ega, takrat nimam potrebe, da na nekoga naredim vtis, lahko sem, kar sem, in to zadošča, kajti le takrat se v meni prebudi notranja moč, da se prepoznam, da se slišim, da si upam storiti kaj drugače, da se upam ljubeče podpreti in odpustiti nesmisle. Pretočni in povezani s seboj smo takrat, ko odvržemo navlako, ki nas omejuje.
Želim vam veliko povezanosti s seboj ter svetlih misli.
