Ko sem…

OGLAS

(razmišljanje o duhovnosti)

Ko sem spoznala pravo duhovnost sem ugotovila da ne potrebujem zanjo nikakršnih obeskov, talismanov in zaščit.
Ugotovila sem, da je vse kar potrebujem že v meni…

Ko sem spoznala pravo duhovnost sem zamenjala svojega maščevalnega, ne tako ljubečega boga v boga, ki ljubi brezpogojno in katerega se ni potrebno bati. Katerega ljubezen in podpora je brezmejna.

Ko sem spoznala pravo duhovnost sem se odločila, da se bom zanimala samo zase in za svoja dejanja. Ne bom se več obremenjavala z ostalimi, jih sodila, obrekovala.

Ko sem spoznala duhovnost v pravem pomenu besede sem se zavedela, da nisem ljubila brezpogojno. Prišla sem tudi do zaključka, da nisem zares živela. Bala sem se. Včasih celo življenja samega. Nisem mu zaupala. Nisem dihala s polnimi pljuči. Sem gledala, a nisem videla. Sem poslušala, a nisem slišala. Čutila sem, a nisem začutila. Jedla sem, a nisem okušala. Vonjala sem, a pravi vonj nisem spustila k sebi. Postavljala sem si prepreke. Sama sebi. Nisem si dovolila biti to, kar sem. Bila sem polna omejitev. Živela sem v omejitvah. NIsem zaupala sebi, svoji presoji. Nisem vedno prisluhnila svoji intuiciji.

Ko sem spoznala pravo duhovnost sem ugotovila, da je vse, kar moram nadzirati samo svoj um, svoje misli… Ker vsakodnevno opažam, da se mi dogajajo stvari in situacije katerim posvečam svoj čas, katerim namenjam svojo pozornost. 😉

Ko sem spoznala duhovnost sem ugotovila da je njena sestra ljubezen. Saj kaj pa je duhovnost drugega kot (s)poznavanje samega sebe in preko tega poznavanje in razumevanje ostalih? In ko poznaš samega sebe ne škodiš in ne prizadaneš ostalih, ker veš, da bi trpeli… Kar tebe žalosti bo tudi sigurno žalostilo. Kar tebe prizadane bo tudi ostale.

vir slike: http://3.bp.blogspot.com/-kp2h2UkUZsY/UD1tbmFFtHI/AAAAAAAAAak/vPRDoFSVT0w/s1600/path+(1).jpg