Komu verjeti?

MOGOČE TE ZANIMA :

Ključ do skrivnosti in znanosti sreče

Metoda za uresničevanje življenja onstran najbolj divjih sanj

Včasih je bilo enostavneje. Ko si rabil neko strokovno informacijo, si odšel v knjižnico, poiskal knjige s tistega področja ter izločil verodostojne avtorje. Na primer, na zdravstvenem področju so bili to zdravniki, ki so uživali velik ugled – imeli so rezultate in izkušnje, neko pomembno funkcijo na strokovnem področju, ali pa so (bili) zaposleni v ugledni ustanovi. Potem si iz izbranih knjig prepisal podatke in morda še navedel študije oziroma vire, od koder so bile informacije pridobljene. Navadno so različne knjige vsebovale dokaj podobne podatke, ki so se dopolnjevali ali nadgrajevali, zato ni bilo težav pri oceni, ali navedek drži ali ne. Zgodba je bila zaključena.

Danes je zadeva drugačna. Ne samo, da je svetovni splet prinesel ogromno poplavo informacij, pač pa je ponudil priložnost trudi »malim ribam«, da stopijo na plan in razkrijejo svoja zanimiva stališča.

Mislim na ljudi, ki jih sicer nihče ne bi citiral ali uporabil njihovega mnenja kot verodostojen podatek. Ker pa je iz vsebin na spletni strani skoraj nemogoče razbrati, ali gre viru zaupati, so se »male ribe« postavile ob bok velikim. In ker nimajo dovolj verodostojnosti oziroma njihovi uspehi niso dovolj zgovorni, poskrbijo po svoje, da so opaženi – tako, da postanejo drugačni.

Da ne bo pomote; dokler drugačnost pomeni vključiti barvo, ki naredi mavrico kompletno, je dobrodošla. Ali, ko lahko neko zadevo osvetlimo z drugega zornega kota. Ko pa se nekdo spomni, da bi v mavrica sodila tudi, na primer, črna barva – zgolj zato, ker je še ni in ker bi ljudje »bolje trznili« na to vabo, kot če bi razpravljali o obstoječih barvah – se zgodba zaplete.

Drugačnost je vznemirljiva … in nevarna

Oboje skupaj (»male ribe« v kombinaciji s svetovnim spletom) povzroča veliko zmedo. Stvari so ušle izpod nadzora. Nihče ni več pod drobnogledom, saj se dnevno izmenja tako veliko informacij, da je že teoretično nemogoče spremljati, kaj šele razvrstiti ali oceniti vse novosti. Blogi, forumi, gostujoči prispevki, videi, komentarji…

In ne gre le za splet. Tudi knjigo lahko danes napiše vsakdo ter jo tudi objavi. Včasih je bila izdaja knjige projekt, ki je vključeval kar nekaj ljudi, časa, denarja … Predvsem pa truda in usklajevanja. Danes, ko je na voljo tudi elektronska oblika, je knjiga lahko narejena praktično brez pomoči drugih in se lahko začne prodajati v največji spletni knjigarni dobesedno čez noč.

Vendar tega nismo mogli preprečiti. Vse, iz česa se lahko kuje denar, slej ko prej postane tržna niša. Drugačnost – včasih pa kar odprto kljubovanje obstoječim trditvam – je odličen nadomestek dobri in preverjeni vsebini. Še več; kar je novo, drugačno, vznemirljivo ali nenavadno nam pritegne pozornost prej, kot pa običajne, vsakdanje reči.

Poleg tega nas žene občutek, da moramo preveriti vse, sicer lahko zamudimo pomembno informacijo. Tudi zato je drugačnost mamljiva. Vijolične krave so hit … prav tako kot pralne kroglice, ki perejo perilo ekološko in brez pralnega praška.

Dokler se tovrstne zadeve odvijajo na področjih, ki v našem življenju ne igrajo bistvenega pomena, ni pretirane škode. (Beri: nov obliž za hujšanje … še boljša fitnes naprava … čudežni pekač itd.). Ko zaidejo na življenjsko vitalna področja – kot je zdravje – pa postane nevarno. In prav to se je zgodilo.

Zadeve so postale tako absurdne, da praktično za vsako stvar, ki govori v eno smer, najdemo nasprotujočo si informacijo. V slovenskem jeziku je tega sicer manj, v angleškem pa je izbira neskončna.

Telovadba škoduje zdravju … in pitje vode tudi?

Na primer, če vpišemo v Google: exercise »good for health«, najdemo 360.000 zadetkov. Če vpišemo: exercise »bad for health«, pa jih najdemo 808.000 (!). Ali pa: drinking water »good for health« ima 120.000 zadetkov, drinking water »bad for health« pa 216.000. In če analiziramo, kdo je podpisan pod članke in »raziskave«, so to (tudi) priznani in ugledni zdravniki.

Svetovni splet je postal odlična priložnost za »male ribe«, da si prisvojijo ribnik, saj prednjači mnenje tistega, ki je vložil v svojo pojavnost največ energije.

Namreč, spletni iskalnik običajno ne bo na prva mesta postavil najbolj verodostojnih informacij, pač pa tiste, za katere se je nekdo potrudil, da bodo na vrhu. Vloženo delo vedno prevlada nad verodostojnostjo: optimizacija spletne strani na določene besede ali besedne zveze … povezave z drugimi spletnimi stranmi … število obiskov na strani … video posnetki … ciljno usmerjeno oglaševanje in podobno.

Vse to pripomore, da iskalnik razvrsti tovrstne spletne strani višje oziroma jih kot na krožniku servira uporabniku, ki je v iskalno okence vpisal določen pojem. Tako velikokrat obiskovalec, ki v spletni iskalnik vpiše neko besedo, do pravih podatkov niti ne pride – saj so lahko zakopani nekje na 48. strani …

Drugi problem pa je naslednji. Če se slučajno že dokopljemo do verodostojnih vsebin, nam nič na tej spletni strani ne bo razkrivalo, da so podatki pravi. Nasprotno, ker ne bo tekst močno poudarjen, ker ne bo podprt z izjavami oziroma na noben način »marketinško obdelan«, se nam bo zdel pust, bled in »preveč običajen«. Prav zaradi tega se nam bo zdel podatek manj verodostojen od tistega, ki nam z velikimi naslovi, nasmejanimi obrazi v smislu »Preizkusil sem vse – nič ni delovalo, dokler nisem spoznal te metode!« ter nedvoumnimi zaključki bliska z zaslona.

Več v knjigi Zdravje je v nas

Zdravniki in »zdravniki«

In težav še ni konec … Če bralec že nekako ugotovi, da je pod tekst podpisana oseba z ustrezno izobrazbo, še vedno ne ve, kdo je zdravnik in kdo »zdravnik«.

Na primer, kdo je posvetil svojo kariero reševanju določene bolezni ter ves čas raziskuje, se posvetuje s kolegi, testira nove prijeme in vestno beleži povratne informacije … ter kdo je zdravnik le na papirju – torej, ima vsa potrebna dovoljenja za opravljanje dejavnosti – a morda sploh (več) ne dela s pacienti?

Kako naj loči med njima, če oba opevata svoji bleščeči karieri, skoraj čudežne ozdravitve, priložena imata tudi mnenja ozdravljenih pacientov, ki kujejo metodo in zdravnika v nebesa, in podobno. Nemogoče je ugotoviti, da prvi to dejansko tudi počne, drugi pa ima le dobrega svetovalca za marketing. Oziroma, je bil pripravljen v ta projekt vložiti veliko truda, časa in denarja.

Najprej človek, potem zdravnik … za pacienta pa izključno »bela halja«

Zadeva postane bolj logična, če pogledamo na vse te zdravnike (in predvsem na »zdravnike«) kot na običajne ljudi – kar dejansko tudi so. Nekateri ne opravljajo svojega dela zato, ker bi mu bili maksimalno predani, oziroma so pripravljeni narediti vse, da pomagajo sočloveku; pač pa je zanje zgolj služba. »Z leti se navadiš, da ti stvari ne pridejo do živega,« znajo povedati. Tako kot mnogi si želijo službo prilagoditi predvsem – sebi.

Seveda, tudi zdravniki so ljudje. Vendar se v nečem bistveno razlikujejo od ostalih. Imajo izjemno velik vpliv na množice in posledično tudi veliko odgovornost do ljudi; ne glede, ali to želijo ali ne.

Oznaka »dr. med.« daje osebi priznanje in nesluteno moč. Pacienti dojemamo belo haljo kot znak najvišje avtoritete. To pomeni, da smo veliko bolj nagnjeni k upoštevanju nasveta zdravnika kot kogar koli drugega.

Zato ni čudno, da se najdejo tudi taki »zdravniki«, ki situacijo z veseljem izkoristijo. Njihov cilj ni, na primer, preveriti izsledke v realnih in nevtralnih razmerah, pač pa dokazati, da velja točno določena trditev. Posledično je celotna raziskava zastavljena tako, da raziskovalec išče razne načine, kako potrditi domnevo. In kdor išče, ponavadi najde – ker je možno domala vsako stvar pokazati z enega ali drugega zornega kota.

Seveda nepristranski uporabnik oziroma pacient ne ve, ali je raziskovalec nevtralno raziskal možnosti, ali pa je toliko časa vrtal in spreminjal parametre, dokler ni našel idealnih okoliščin, v katerih je prišlo do malenkostnega odstopanja od statističnega povprečja. Kar je, seveda, raziskovalec obelodanil kot veliko razkritje in potrditev svoje domneve, v smislu: »Stvari niso take, kot vam jih že leta prikazujejo. Tu je dokaz …«

Zato lahko beremo o, na primer, devetdeset in več odstotnem uspehu ozdravitev pri pacientih s hudimi boleznimi.

Po drugi strani pa ne smemo kriviti medijev, da nam mažejo oči samo – ali predvsem – s pisanimi ribami (ali pa vijoličnimi kravami).

Uporabniki oziroma bralci in potrošniki smo tisti, ki izbiramo, kaj nas zanima. Vznemirljive novosti pritegnejo našo pozornost oziroma se nanje odzivamo bolje. Mediji se temu zgolj prilagodijo: »Ribe z dvema glavama? Tukaj jih imate. Krava, ki izgleda kot zebra? Ni problema – dokler vam bo zanimiva, vam jo bomo molili pod nos. Vam lahko še kako drugače ustrežemo?«

Dve dodatni težavi

Naslednji problem pri raziskovanju na svetovnem spletu je tako imenovani zaprt krog trditev. Pred časom sem iskal vir, ki bi iz prve roke potrdil, da je neka izjava dejansko prišla iz ugledne inštitucije. Na koncu sem ugotovil, da spletni portali citirajo drug drugega in tako tvorijo zaprt krog, do dejanskega vira pa njihove povezave ne vodijo. Ta fenomen lahko običajno razkrijemo skozi uporabo stavčnih in besednih zvez, saj navadno vsi uporabljajo povsem iste besede in fraze. (Niti toliko niso ustvarjalni, da bi zamenjali nekaj besed v stavku, pač pa tekst le prekopirajo iz enega vira ter ga »prilepijo« v svoj dokument.)

Na zdravstvenem področju pa imamo še eno posebno težavo: mnogi so toliko osredotočeni na drevo, da pozabijo na gozd. Ozko usmerjen pogled prevlada nad splošnim, celostnim učinkom na telo. Na primer, specialist za osteoporozo priporoča uživanje sirov, zdravnik, ki ga skrbi holesterol pacienta, pa jih strogo odsvetuje. Ali: nutricionist priporoča znatno uživanje himalajske soli, splošni zdravnik pa je proti vsaki soli.

Kje je rešitev?

Zato moramo postati bolj modri oziroma poučeni glede uporabe odprtih vsebin. Če bomo sledili splošni strategiji iskanja podatkov na svetovnem spletu, ne bomo prišli do realnih podatkov. Spletni iskalnik je zastavljen tako, da najprej pokaže tisto, kar mu odgovarja. Oziroma tisto, kar najbolj ustreza pravilom igre. Kdor pozna ta pravila ter zna izkoristiti razmere, bo viden bolje.

Spleta tudi ne moremo uporabiti za potrditev nečesa, v kar verjamemo ali v kar ne želimo verjeti – ker kateri koli iskalni niz vpišemo v spletni iskalnik, bomo našli potrditev (in »dokaze«) zanj.

Kako naj torej postopamo pri iskanju in raziskovanju določene tematike? Sami se moramo vnaprej odločiti in postaviti pravila.

Izhajajmo iz dejstva, da svetovni splet ni nadomestek za enciklopedijo. V enciklopediji so podatki skrbno izbrani in preverjeni. Iztočnica je neka vodilna misel, ki je podprta z več strani. Na spletu pa je pravih, uporabnih informacij le peščica. Nobenega kriterija ni, kateri podatek se lahko objavi, kje, kako agresivno, kolikokrat …

Torej ne bomo uporabili za iztočnico Googla, kamor bomo vpisali, na primer, »najboljše zdravilo za migreno«, pač pa bomo najprej pri verodostojnih virih izbrskali ključne podatke.

Če z gotovostjo vemo, da ima nek zdravnik rezultate, je realen, srčen in resnično predan svojemu delu, najprej raziščimo njegova dognanja. To naj bo naša izhodiščna točka, nakar raziskujmo dalje. Če poznamo več zdravnikov oziroma preverjenih virov, še toliko bolje – naši temelji bodo čvrstejši. (Največkrat bomo ugotovili, da predani in nevtralni raziskovalci navadno pridejo do zelo podobnih zaključkov.)

Ko imamo enkrat trdne temelje, lahko ob pomoči spletnega iskalnika preverimo še ozadje in tudi nasprotne informacije. Vendar, ker imamo referenčno točko, na katero se lahko opremo, nas ne bodo zaslepile ribe živih barv in vijolične – ali pa rdeče, zelene …– krave.

Druga rešitev je uporaba intuicije. Zanašajmo se na lasten občutek, ki ga doživljamo skozi nežno, toplo energijo, ki je prisotna dalj časa. To je intuicija oziroma srce. Močna in agresivna energija, ki zažari in ugasne, ponavadi oznanja »vijolično kravo«: vznemirjenje nas je potegnilo iz obstoječih miselnih procesov ter nas pahnilo na vrtiljak intenzivnih čustev. Vendar ne bomo zaznavali globokega in prijetnega občutka sproščenosti, ki bi nam vlival vero in zaupanje. Čeprav se bomo morda počutili udobno – ker nam je tovrstno stanje domače – bomo doživljali nekakšen pretres oziroma kaos.

Naslednji dober pristop je analiza izkušenj ljudi, ki so se znašli v podobnem položaju, v kakršnem se nahajamo. Ena izmed možnosti je pregled spletnih forumov ali ciljno usmerjenih spletnih portalov, na katerem uporabniki izmenjujejo mnenja. Preberimo zgodbe običajnih ljudi, ki sodelujejo v tej skupini že dalj časa in so že v preteklosti prispevali dobre nasvete.

Ne pozabimo tudi na svoje »filtre realnosti«. Če smo nagnjeni k vznemirljivim novostim, nas vse ostalo, kar izraža manj agresivno energijo, ne bo niti pritegnilo. Če smo bolj zaprte narave in se nam »bliskanje pred očmi« zdi bahaško ali metanje peska v oči, morda ne bomo (dovolj) odprti za novosti. Zato se bomo (preveč) gibali v znanih ali želenih okvirjih.

Fascinira nas lahko blišč, ali pa odprto srce …

Komu torej verjeti? Z dvema besedama: odprtemu srcu. Svojemu ali kogar koli drugega.

Svet se odvija v dve smeri. Drama, vznemirjenje in divji tempo ustvarjajo specifično okolje, ki nam zamegljuje pogled in gradi zid okoli srca. Slepi nas blišč, ki postaja tako intenziven, da je za mnoge že moteč. To je dobro, kajti kaže nam, da v njem ne bomo našli rešitve. Zato jo bomo začeli iskati na edinem mestu, ki nam še preostane – v obratu vase, odprtem srcu in prevzemanju odgovornosti.

Čedalje bolj bodo cenjeni nasveti »običajnega človeka«, ki želi iskreno pomagati drugemu. Vendar je na nas, da postanemo (bolj) odprti in dovzetni za »vsakdanje«, iskrene in tople nasvete.

Ena najpomembnejših nalog vsakega posameznika je znižanje ravni drame v svojem življenju do te mere, da lahko spet začuti svojo pravo naravo.

Prišel je čas, da se obrnemo vase … ker je to edina pot do resnične sreče.

Povzeto iz knjige Zdravje je v nas, avtorjev Borisa Veneta in Nikola Grubiše

O avtorju
Članki

Po treh diagnozah hude bolezni in popotnico, da mu je morda preostalo le še pol leta življenja, se je Boris Vene, sicer uspešen podjetnik, lotil iskanja morebitne rešitve. Ni se želel zgolj znebiti simptomov, temveč »postati tisto, kar so skušali simptomi prebuditi, spremeniti ali razviti v njem«.