No tako, kje smo ostali. Pri lizikah. Pa pri strokovnih temah. Pa pri Oshoju. Vmes smo razkrinkali OSHOja in meni je zdaj lažje. Čutim pripadnost. Ker je tudi on Bosanc. Spet sem našla svoje krdelo. Pa svojega pastirja. Yeesss. Spet je varno. Nisem sama..
Kako so mi že pela sladka angelska kraljestva: “nikoli nisi sama, mi smo vedno s tabo…”
S kom z mano, če mene sploh ni tukaj? Enkrat je eden pustil drugemu listek na vratih: “Bil sem pri tebi, toda tebe ni bilo pri sebi.” Tako približno.
Gremo naprej s strokovnimi temami. Torej, najprej malo razlage stila in načina mojega pisanja. Preskakovanja. Menjanja tem, vibracij, stilov…
Tale blog je provokativne narave, torej, ne more biti ravna energetska linija ______________, potrebuje že omenjeni žmohtič. Da bi imel potencial za prebujanje, mora biti malo CIK CAK, pa včasih še malo bolj CIK CAK. Včasih pa kar tobogan. Tisti zaviti pa dolgi. Ker samo nepredvidljivo energetsko dogajanje ima potencial, da nas vrže ven iz utečenih poti (beri programiranih poti). Ravna črta je pač ravna črta, predvidljiva, dolgočasna, nerazazgibana. In kar ni razgibano je mrtvo..in kar je mrtvo, nima energije. Če nimam energije, je vse, kar lahko naredim, da stopicam na mestu. Zakaj že med drugim plešemo Yes dance? Da iz nerazgibanega, statičnega, mrtvega naredimo razgibano, živo, žmohtno…da malo *splunkamo* naše bitje, da se usedlina, ki nas dela težke dvigne. In ko se dvigne, jo vidimo. In, ko jo vidimo, se lahko odločimo, kaj bomo z njo. Lahko tudi samo dovolimo, da se počasi spet usede nazaj. Ker smo nekako navajeni živet v motnem, pa z usedlino. Nič hudega, naš svet, naša izbira…
UJETA ZAVEST
Torej, kje smo ostali. UJETA ZAVEST je naša energija, ki sledi, deluje po nekem programu, ki nam je vsiljen, vcepljen od zunaj – programu, ki je del kolektivnega programa. Kolektivni program je matrica. Matrica pa je sestavljena iz miljonov in miljard malih kombinacij. In en delček teh malih kombinacij poganja nas in nam daje predstavo (lažno) o tem, kaj mi smo ta trenutek. To pomeni, da po njih delujemo…mali del zavedno, veliko večji del nezavedno. Po teh programih – vzorcih delujemo v življenju in se z njimi istovetimo. Dejansko se imamo za naše programe. Tako dolgo smo že v tem operacijskem sistemu, da smo se popolnoma zgubili in pozabili nase..saj se spomnite, na tisto energijo čistega potenciala. Ki ima eno nalogo – da ozavesti samo sebe.
In, ker nismo zavestni sami sebe, kot rečeno, delujemo po programih, ki nam dajejo ukaze o tem, kdo smo, kaj naj počnemo, kako zgleda in deluje svet okrog nas. Servira nam *naša* mnenja in predstave. In, ker se istovetimo s programi – mislimo, da smo ti programi mi, se zelo borimo za obstoj teh programov v nas. Zato se nam je težko v resnici, na globokih nivojih spremeniti. Ker imamo strah, če izkoreninimo program do konca, v globino, bo to konec za nas same. Globoko globoko nezaveden mehanizem. Ja, programer je vedel, kaj dela. Ni kaj , mu je za čestitati, opravil je genialno delo. Izmislil si je operacijski sistem, ki si sam postavlja svoj antivirusni program …in to zelo učinkovito…
Če ste budni in čuječni, te varovalne programe – mehanizme lahko zelo jasno opazujete pri sebi in ljudeh okrog vas. Ker, kot sem že rekla, vse, kar tukaj natresam, je samo naslednja teorija, rezultat mojih opazovanj, ki jih skoz svoj filter podajam vam. Da bi vi sami prišli do spoznanja o vas samih in naravi, delovanju sveta, ki vas obdaja potrebujete sami svojo obzervacijo, opazovanje – ki je lahko mimogrede zelo zabavna igrica. Jaz vam lahko pomagam samo toliko, da vam dam izhodiščne točke…vse ostalo je kot rečeno, vaša izkušnja.
Ja, kje smo ostali…varovalni programi. Postavljeni so zaradi vzdrževanja umetnega sistema, matrice…delujejo pa v praksi približno takole: recimo, da delujete v življenju po nekem programu. Program lahko deluje znotraj vas, vas poganja samo če vanj verjamete, zato se po angleško reče vašemu sistemu prepričanj – skupku vaših programov s katerimi se istovetite – believe system. Tudi v slovenščini imamo zanimivo besedo – prepričanje, biti prepričan v nekaj…jaz nisem več tako zelo. Moj sistem prepričanj se ruši. In jaz ostajam, ali pa ŠELE POSTAJAM živa. Življenje je pa res paradoks…
Torej, lahko se malo igrate s programi. Pomislite na eno stvar, najbolje na eno prepričanje o sebi. Neko predstavo, ki jo imate o sebi ali pa neko mnenje o nečem. Naj bo taka, ki vam čim več pomeni in v katero ste zelo zelo prepričani. Ker bolj ste v stvar prepričani, večja ko bo *kontra* reakcija, lažje boste opazovali. Ker bolj, ko ste v neko stvar prepričani, več vaše energije – zavesti je ujete v njej. In več ko je ujete zavesti – energije, močnejši so varovalni programi.
Torej, povejte v mislih eno trditev v katero zelo zelo verjamete, vašo osebno idejo o neki stvari. Čutite to idejo, lahko jo nekajkrat ponovite kot misel. Čutite, kje v telesu vam odzvanja, čutite njen zvok, intenziteto, kvaliteto energije, barvo….nekaj trenutkov ostanite s tem, dodobra ozavestite. Čutite občutek vaš misli.
Zdaj si v mislih izrecite nasprotno trditev, spet čutite…ta vaja od vas terja malo iskrenosti in poštenosti do samih sebe…zdaj opazujte, kaj se dogaja..res opazujte in dovolite procesu, da se zgodi – in dihajte, ko dihate dopuščate…
Lahko si zapišete rezultate vaših opazovanj, tako zaradi večje učinkovitosti ozaveščevalnega procesa. Zaradi prepoznavanja delovanja mehanizma vaših pogojenosti – programov, vaše ujete zavesti. Ker obrambni mehanizmi so eni najmočnejših *sesalcev* naše energije. O tem več, v prihodnosti, spet ena tema vredna svojega bloga.
Ker..kdaj in kako bomo vedeli, da smo svobodni? Nepogojeni, neprogramirani od ničesar in nikogar. Sami svoji, individualni, čista zavedajoča se zavest? Takrat, ko v našem umu ne bo nobene ideje več, ki bi v nas zbudila obrambni mehanizem. Čisto, čisto noben mehanizem ne bo šel skozi, še tisti najbolj prikriti..ki vas bo ali pa vas že prepričuje, da nimate nobenega takega mehanizma…ja ta um je pa res tisočglavi zmaj…
To igrico se lahko igrate tudi z zunanjim svetom. Je samo igrica…vrzite kdaj kost, ko ste v družbi, … izrecite *tako slučajno* neko misel, idejo, ki je v nasprotju z mišljenjem vašega *poskusnega zajčka*. Ni treba, da v resnici tako mislite, samo igrajte se, bodite nevtralni in opazujte kaj se dogaja…Drama? Hurikan, poplava, tiha maša, če je vaš *zajček* tiha voda očitna sprememba na obrazu, pozi telesa, kisel nasmeh, ki ne prepriča, očitna sprememba energije, napad, obtoževanje, tišina, umik, strateški molk? Ampak, bodite nežni počasi počasi dozirajte…Hurikan zna biti res hurikan. Iz izkušenj. In naj nam naš *zajček* služi kot ogledalo. To smo mi vsi. Vsak dan in vedno znova branimo ideje, za katere sploh ne vemo, od kod prihajajo, kaj v resnici pomenijo, samo so in mi jih imamo tako po pomoti za ..nas same…ja, to igrico napad – obramba pa obramba – napad se igramo večino naših življenj. Še celo sami s sabo, en del lažnega jaza napada ali brani drugi del lažnega jaza, tretji četrtega, peti devetega, deveti tretjega…Dober dan zmeda, ki sem jaz v tem trenutku. In celo, ko je ne igramo smo v pričakovanju, napetosti, kdaj se bo spet zgodila, zato ne popustimo niti za trenutek. Napad – obramba, obramba – napad..in tako celo življenje. Potem pa ni čudno da ni časa in prostora za ljubezen, za igro, za ples….za resnično srečanje bitja z bitjem…
In napad – obramba je eden najmočnejših mehanizmov (sem se zmotila in napisala organizmov…bbbbrrrr), ki poganjajo svet…what a wonderful world.
Še razlika med vedenjem in prepričanjem. Ko nekaj veste, veste, je vaša direktna in najglobja izkušnja. Veste in ni več potrebe da bi branili. Lahko vam vsi oporekajo, lahko se cel svet ali pa kozmos postavi na glavo vi veste…tega vam več nihče ne vzame. Ni več nobene obrambe, ne odkrite ne prikrite (mimogrede,ta je šele lisica). Vi ostajate mirni in sproščeni v najglobji globini vašega bitja. Ker veste, da ni ničesar s čemer bi se bilo vredno istovetiti…
In, ko se bomo enkrat nehali igrati igrico napad – obramba, obramba – napad bomo postali, kot ta dva hudomušna primerka:
http://www.youtube.com/watch?v=oqR6HfLikN0
http://www.youtube.com/watch?v=6D7rWLzloOI
Imejte se polno. Lahko tudi prazno. Ali pa oboje.
