Kaj je dobrobit otroka, ko pride do ločitve njegovih staršev? Statistika ločitev v Sloveniji pravi, da se razveže vsak tretji par, pa lahko k tej številki prištejemo še tiste, ki živijo na koruzi. Ne moremo si zatiskati oči pred dejstvom, da se marsikateremu otroku podre svet, ko se sooči z razdrtjem družine. Danes pustimo ob strani vzroke za razhod staršev. O tem sem že veliko pisala in si več lahko preberete v moji prvi knjigi Iskreno o partnerstvu, ki jo najdete v vseh bolje založenih knjigarnah in seveda knjižnicah.
Ko odrasla človeka, moški in ženska, ki imata otroke ne moreta, nočeta ali ne zmoreta več živeti skupaj, sprejmeta odločitev o ločitvi, morata biti pripravljena nositi tudi posledice njune odločitve. Sem vesela dejstva, da čedalje več že ločenih parov pride k meni v Svetovalnico po nasvet, kako oblikovati primerno in sodelujočo komunikacijo med njima, da bi kar najbolj bila ustrezna za otroke. Da, to je prava odgovornost za dobrobit otrok.
Namreč, otroku se ob razpadu družinske dinamike pojavi močan strah in pojavi se občutek pomanjkanja varnosti. Kaj bo sedaj z menoj? Kako bom poslej živel? Kdaj bom videl mamico in kdaj očija? Pri komu bom pretežno živel? Kje bo moje nove zatočišče? Vse to so običajno neizgovorjena vprašanja otrok, ki se morajo soočiti in sprijazniti z nastalimi spremembami. Ravno zato je res pomembno, da starša, ki sta po ločitvi bivša partnerja, zmoreta poriniti na stran vsa nerešena partnerska nesoglasja in se potruditi oblikovati nove uzance medsebojnega starševskega sodelovanja.
Vsekakor vem, kako težko je iti čez mnoge zamere, frustracije, čustveno bolečino in razočaranja, ki so se nakopičila v času trajanja zveze. Ker ju kot par nista zmogla, znala ali hotela razreševati, bo ostalo kamen spotike med vama in zato sta verjetno tudi šla vsak svojo pot. Kljub našim odraslim zgoraj opisanim bolečinam in zameram smo dolžni biti zdrav zgled in nosilec razuma in sodelovanja za naše otroke, saj so oni kolateralna škoda razpada družinske celice in res pozivam vse bivše partnerje, ki ste starši, da k novi in zreli komunikaciji pristopate odgovorno. Niso dovoljene laži in manipulacije otrokom, v smislu »saj mogoče pa bomo nekoč spet skupaj« ali »oči/mami je kriv/a, da sem se ločil/a«.
Vem, kar sem napisala, v sebi sedaj premišljujete, da res ni možno komunicirati z bivšim, ker je bil nemogoč, nasilen, ignorantski in ni nikoli prevzemal odgovornosti za otroka, kako naj mu jih sedaj zaupam? Ali pa se moški boji, da mu bo bivša partnerka po ločitvi onemogočala stike z otrokom zato včasih pristaja na vsa mogoča izsiljevanja in poniževanja, da bi ja občasno lahko imel otroke. Mnogo je čustveno zelo težkih ločitvenih zgodb, pa vseeno apeliram na zrelost odrasle osebnosti, kar naj bi bili starši in vas prosim, da se potrudite in res porinete na stran vso nerazrešeno toksično prtljago vajinega propadlega odnosa. Sedaj gre za vajinega otroka!
Če želite sebi in svojim otrokom omogočiti zdrav osebnostni in čustveni razvoj tudi po razhodu, se opremite z vsemi potrebnimi informacijami, da bo tranzicija iz družinskega razpadlega gnezda v oblikovanje dveh domov za otroka čim bolj primerna, ljubeča in sodelujoča z drugim bivšim partnerjem. Otroci se počutijo najbolj varne, sprejete in mirne, ko opazujejo ločena starša, ki med seboj dobro sodelujeta in se obveščata o potrebah otroka ter oba enakovredno in ljubeče skrbita za svoje potomstvo.
V branje priporočam knjigo Iskreno o vzgoji in najstnikih >>
