Kong Fu Zi je eden najbolj znanih učiteljev starodavne Kitajske. Jezuiti – misijonarji, ki so prvi prišli v stik s kitajsko filozofijo in kulturo, so latinizirali njegovo ime in ga poimenovali Confucius.
O tem pomembnem filozofu in modrecu obstajajo številne legende kot tudi viri, na podlagi katerih lahko s popolno gotovostjo govorimo o njegovi osebnosti, poreklu, življenju in delu.
Znano je, da so Konfucijevi predniki zavzemali zelo visoke položaje v državni upravi, toda zaradi političnih težav se je morala družina preseliti v provinco Shantung v državi Lu. Tu se je leta 551 pr. n. š. rodil Konfucij.
Konfucijeva mladost
O njegovem življenju je malo podatkov. Ko je bil star tri leta, mu je umrl oče, ki je pustil družino v zelo težkih materialnih razmerah. Zaradi tega je Konfucij kljub svojemu visokemu in plemenitemu poreklu odrasel v revščini. Da bi preživel, je moral opravljati različna dela, pri čemer je spoznal ljudi iz vseh družbenih slojev.
Poročil se je pri devetnajstih letih. Imel je štiri otroke, dva sina in dve hčeri, ki se v zgodovino niso zapisali z ničimer posebnim. Istega leta se je poročil ter dobil delo nadzornika polj in hlevov pri neki bogati in plemeniti družini.
Skozi leta se je izkazal kot zelo moder in plemenit človek in z 32 leti postal učitelj starodavnega rituala. Poučeval je sinove nekega ministra države Lu. Ko je bil star 33 let, je potoval v prestolnico cesarstva Loyang, kjer je proučeval institucije, običaje in tradicije starodavnega kitajskega cesarstva Zhou. Tukaj se je, kot pravi legenda, srečal z najpomembnejšim filozofom stare kitajske Lao Zijem.
Prenašanje idej
Po vrnitvi v državo Lu se je posvetil študiju in naslednjih 15 let preživel v proučevanju tradicije, njenega bistva in idej. Vsa spoznanja, do katerih je prišel, si je prizadeval prenesti na druge in tudi sam živel v skladu z njimi. Zaradi svojega načina razmišljanja in delovanja je užival velik ugled. Pri 54. letih je stopil v državno službo v državi Lu in postal pravosodni minister, kasneje pa še prvi minister.
Vladarji tistega časa so spoštovali učenost in si pogosto prizadevali združiti svojo politično moč z znanjem. Tako je tudi Konfucij kot filozof in učitelj, ki je svoje ideje vpeljeval v življenje, bil cenjen in imel praktično in konkretno funkcijo v družbi.
Vladar sosednje države pa je bil zaradi tako hitrega razvoja države Lu zaskrbljen, zato je vojvodi Luja poslal v dar 80 lepotic in 30 čudovitih konjev. Vojvoda je v darovih tako zelo užival, da je zanemarjal svoje vladarske dolžnosti. Ni več poslušal Konfucija, ki je zaradi nastale situacije odšel iz države v upanju, da ga bo vojvoda kljub vsemu poklical nazaj.
Konfucijevo potovanje je trajalo dvanajst let. Potoval je iz države v državo in nenehno iskal način, da bi svoja učenja tudi politično udejanjil. Zadnja leta se je posvetil proučevanju starokitajskih del: Knjiga premen, Knjiga pesmi, Knjiga zgodovine, Knjiga obredov, Knjiga o glasbi, Knjiga pomladi in jeseni.
Po nekaterih virih naj bi Konfucij napisal dopolnitev teh šestih knjig. Knjigo zgodovine in Knjigo o glasbi naj bi celo popolnoma predelal, ker je bil prepričan, da je v njih prišlo do potvarjanja prvobitnih misli. Drugi menijo, da ni ničesar spremenil, temveč si je samo prizadeval, da bi ljudem podal tradicionalne ideje in njihovo bistvo v čim bolj izvorni obliki.
Ko je zaslutil, da se mu približuje smrt, je svojim učencem dejal: »Velika gora se mora zrušiti, trdna skala se mora prelomiti, modrec pa vene kot rastlina. V celotnem cesarstvu ni nobenega modrega vladarja in nihče v cesarstvu me ne želi za svojega učitelja. Napočil je trenutek moje smrti.« Po legendi je umrl osem dni kasneje, v štiriinsedemdesetem letu življenja.
Nekateri elementi njegovega učenja
Temelj Konfucijeve misli je človekovo vračanje k tradiciji. Večne ideje so bile v preteklosti vidnejše, močneje izražene. Človek mora vložiti vse svoje napore, da bi jih odkril in ponovno prišel v stik z njimi. Ne odkriva jih z oponašanjem preteklosti, temveč tako, da poskuša njihovo skupno bistvo živeti in jih vpeljati v vsakdanje življenje. S tem ga ideje izpolnjujejo, resnično postanejo del njega in omogočajo, da čim pravičneje živi.
Do večnih idej tradicije je vedno moč priti z učenjem, vendar ne z osvajanjem običajnega šablonskega znanja, pač pa pravega bistva vseh spoznanj. Takšna spoznanja je treba ponotranjiti, postati morajo notranji del človeka, kar pomeni, da mora v skladu z njimi misliti, delovati in živeti.
Konfucij je želel svoje učenje prenesti tudi na druge, zato je ustanovil šolo, kjer so se šolali mladeniči za bodoče državnike. Imel je veliko število učencev. Mnogi med njimi so postali ugledni filozofi in politiki, ki so tudi sami zapisovali mnoga njegova opažanja in misli.
»Ne bom učil človeka, ki se sam noče učiti, in ne bom pojasnjeval tistemu, ki sam sebi ne poskuša razložiti pojmov. In če pojasnim eno četrtino, človek pa se ne potrudi o njej razmišljati in sam razumeti tistega, kar je zajeto v preostalih treh četrtinah, ga ne bom poskušal ponovno učiti.«
Človek se v največji meri oblikuje s pomočjo moralnih zakonov – li in glasbe.
Li nenehno deluje vzgojno na vsakega posameznika. To so oblike, s pomočjo katerih človeštvo večne zakone živi v praksi. Če človek najprej zavestno živi po li-ju, ta sčasoma preneha biti prisila, postopoma postane navada in naposled jih človek doživlja kot del sebe. Da bi lahko resnično živel po li-ju, mora živeti v skladu z naravo, resnično začutiti drugega človeka in vse, kar ga obkroža, kajti »če človek nima ljubezni do sočloveka – kaj mu pomaga li?«
Na vprašanje nekega učenca, kako je treba vladati državi, Konfucij odgovarja, da mora človek najprej razumeti moralne zakone in glasbo, nato pa mora ta znanja vsakodnevno uresničevati kot vladar.
Glasba je del človekove narave in vselej odraža notranje stanje tako posameznika kot tudi države. Kakršnakoli sprememba glasbenega izraza je odraz notranje spremembe v človeku kot posamezniku, družbi in državi kot celoti.
»Kajti glasba se rojeva iz človeških src, potem ko se jih dotakne zunanji svet … Glasba je oblika, v kateri se rojevajo toni. Ko se zunanji svet dotakne strune žalosti v srcu, so zvoki turobni in žalostni … ko se dotakne strune radosti, se rojevajo radostni, čarobni, prešerni in prostrani zvoki … To niso spontana čustva, temveč razpoloženja, ki nastajajo zaradi stika z zunanjim svetom. Zato so starodavni cesarji bili vedno pozorni na vse, kar deluje na človekovo srce …«
Neprestano delovanje zunanjega sveta na človekovo naravo je pripeljejo do tega, da so se v njej najprej zbudile želje, zaradi česar je človek nekaj vzljubil ali pa to začel zavračati. Glede na to, da človek tistega, kar ima rad in česar nima rad, ne uporablja, kot bi bilo potrebno, pada pod vpliv zunanjega, materialnega sveta. Takšen svet sčasoma popolnoma prevlada v njegovi notranjosti, zato tak človek postane dehumaniziran in materialistično naravnan.
To samo po sebi uničuje harmonijo v naravi tako posameznika kot tudi same družbe. Ta disharmonija v državi rojeva upor, neposlušnost, podkupljivost in splošno nemoralnost. V taki skupnosti pogosto močnejši izkoriščajo šibkejše, večina preganja manjšino, zviteži goljufajo naivneže, fizično močni težijo k nasilju, nihče ne skrbi za bolne, invalide, starejše, mlade in nemočne.
Da bi v družbi ponovno zavladal mir, mora vsak posameznik spoštovati in živeti v skladu z li.
Če k temu stremi vsak človek, se politični mir vzpostavi sam po sebi. Za ustvarjanje li-ja v človeku je najbolj učinkovita glasba. Zahvaljujoč njej človek ponovno odkriva moralne zakone, spoznava njihovo vrednost, jih uvaja v lastno življenje in delovanje, tako da ti ponovno postanejo del njega samega.
Konfucij razlikuje med ‘vzvišeno’ in ‘nevzvišeno’ glasbo.
Najbolj vzvišena glasba je vedno tista, ki v vse dele skupnosti širi voljo in smisel ter daje moč miru in harmonije. Nevzvišena, kaotična glasba spodbuja neskladje med ljudmi, uničuje mir in harmonijo. Zemeljska vzvišena glasba je odraz glasbe neba, glasbe vesolja.
Resnično dobra glasba ima iste principe kot vesolje in je odraz njegove harmonije.
»V vidnem svetu vladata glasba in morala,
v nevidnem svetu pa vladajo duhovi in bogovi.«
Glasba, kot tudi li, sama po sebi ni absolutna, ker »kaj človeku brez ljubezni sočloveka pomaga glasba?« Po besedah Konfucija bodo nekega dne, ko bodo posamezniki, države in celo človeštvo prežeti z resnično glasbo, vsi razumeli principe glasbe in tudi principe neba in zemlje.
Politična vladavina je, kot pravi Konfucij, pojem, ki zajema vse v sebi. Dobro je mogoče vladati samo tam, kje prisoten li, resnična glasba in pravilno človeško medsebojno komuniciranje vplivajo na življenje družbe.
Oblast vlada s pomočjo zakonov, toda zakoni sami po sebi niso dovolj. Pravična oblast mora poleg zakonov imeti tudi vzor v liku vladarja. Tam, kjer vladajo samo zakoni, ljudstvo še naprej dela napake, ker pred seboj nima vzora primernega obnašanja. Če pa vladavino zakona spremlja tudi vzor, ljudstvo dela manj napak in si prizadeva popraviti svoje lastno obnašanje.
Osnovni odnos vladarja do človeka je pri Konfuciju naslednji: »Bit kneza je kot veter, bit ljudstva je kot trava. Če veter zapiha čez njo, se mora trava upogniti.«
Oblast lahko svojemu ljudstvu nudi vse, toda če to ljudstvo nima zaupanja v oblast, potem je pravična vladavina v taki skupnosti absolutno nemogoča.
Konfucij omenja dva principa vladanja:
1. Samo sposoben človek lahko vlada. Če vladar nima potrebne duhovne in umske moči, ne bi smel delati nikakršnih sprememb znotraj skupnosti. Vendar tudi, če poseduje dovolj duhovne in umske moči, a nima potrebne izrazito močne avtoritete, prav tako ne bi smel narediti nobene spremembe v državi.
2. Javni odnosi v skupnosti morajo biti takšni, da vladarju omogočajo pravilno delovanje. Tam, kjer ljudje ne morejo razumeti pravilne vladavine, se pravi državnik umakne v zatišje in čaka pravi trenutek za svoje lastno delovanje.
Obstaja mišljenje, da imata ta dva principa veliko podobnosti z osnovno idejo Platonove države: medčloveški odnosi se ne bodo popravili, vse dokler filozofi ne postanejo kralji, oziroma kralji postanejo filozofi.
Po izročilu je Konfucij vse svoje življenje iskal kneza, vladarja, na katerega bi lahko prenesel moč svojega duha, vendar je bil ves trud zaman, kajti takega ni našel.
Vse tisto, kar je resnično lepo, resnično dobro in čisto, vso resnico tega sveta Konfucij vidi v idealu plemenitega človeka (kiun-ce). Slednji v sebi združuje preprostega, malega, dobronamernega, pravičnega človeka in resničnega modreca. Kot takšen ni rojen, temveč se mora formirati skozi lastno samovzgojo, učenje in samospoznavanje.
»Pot plemenitega človeka se začne že pri problemih navadnega moškega in ženske, vendar je ta pot še veliko daljša, saj poteka skozi ‘nebo’ in ‘zemljo’.
Plemenit človek ravna v skladu s svojim položajem, v vsem, kar dela …
Naj bo bogat in spoštovan, naj bo reven in ponižan, naj trpi, plemenit človek je vselej zvest samemu sebi.«
Plemenit človek je vedno zvest samemu sebi in spoznanju večne ideje.
»Kadar je dežela na pravi poti, plemenit človek ostane isti, kot je bil pred uspehom … In ko je domovina na napačni poti, ostane enak tudi za ceno življenja.«
Neki učenec je postavil vprašanje Konfuciju: »Če bi ti vladar Veja dal oblast, kaj bi najprej storil?« Odgovoril je: «Besedam bi vrnil njihov pravi pomen … «
Če jezik ni natančen, vse, kar rečemo, izgubi svojo obliko. Če tisto kar govorimo, nima svoje oblike, ukazov ni možno izvršiti. Če se ukazi ne izvršujejo, se ne morejo vzpostaviti niti pravilne oblike navad in družbenega komuniciranja, kar pripelje do nespoštovanja državnih zakonov, in če se zakoni ne spoštujejo, človek ne ve, kaj mora in česa ne sme delati.«
Če ljudje jezik nenehno zlorabljajo, potem besede ne označujejo tistega, kar bi morale, in jezik več ne odraža pravega bistva besed. To vodi k nesporazumom med ljudmi, k medsebojnim spopadom, k popolni disharmoniji na vseh ravneh življenja neke skupnosti.
»Zato plemenit človek izbira svoje besede, da bi bila njihova uporaba jasna. Plemenit človek oblikuje svoje sklepe tako, da jih je brez kakršnegakoli napora moč preliti v dela. Plemenit človek v svojem govoru ne dovoli nikakršne nenatančnosti.«
Tukaj so zajeti samo nekateri elementi Konfucijeve filozofije, ki jo je postopoma sprejela večina milijonskega kitajskega naroda, vendar pa je aktualna tudi za današnje obdobje, saj daje odgovore na vprašanja, ki so tesno povezana z razmišljanjem današnjega človeka o ljudeh in življenju na splošno.
prof. Ivana Palajsa
