Od otroštva naprej nas bombardirajo s sporočili, da je bedno biti star. Da so gube grde, starejši ljudje pa nekoristni.
Tudi Ashton Applewhite jim je nasedala, dokler ni ugotovila, od kod izhajajo ti predsodki in kako škodljivi so.
V knjigi Lepota let, zato zavrača vse mite o starosti. Pojasnjuje korenine staromrzništva in opisuje, kako deli in ponižuje ter pohablja delovanje telesa in možganov. Izpostavlja visoko ceno mita o neodvisnosti in diskriminacijo, zaradi katere je staranje veliko težje, kot je v resnici, kritizira upodabljanje starejših kot breme družbe in se zavzema za svet, prijazen do vseh starosti.
Ne glede na to, ali ste starejši ali pa upate, da nekoč boste, njena knjiga vas bo stresla za ramena, razveselila, razjezila in spremenila pogled na leta, ki so pred vami.
»Želim si, da bi bil spet mlad.« Ljudje to kar naprej ponavljajo. Toda če bi morali, bi zelo redki dejansko vrnili svoje figure na začetek igre ali kam bliže, razen če bi lahko časovno vrnili tudi sedanje zavedanje. Mladostništvo spet? Ne, hvala. Lepo bi bilo spet imeti hrustanec osemnajstletnice, vendar zdaj več plešem, ker sem bolj samozavestna in bolje določam prednosti. Ne glede na naše poti, kakorkoli smo krmarili ljubezen in opuščanje, pa naj je šlo za otroke ali hiše ali sanje, smo vsota vseh doživetij in tistega, kar smo se naučili iz njih. Naredila so nas. To je polna starost, bogata in neprecenljiva.
Ko sem jih dopolnila šestdeset, sem se počutila dobro. Vedela sem, da mi leta več podarjajo kot odvzemajo. Vedela sem iz lastnih izkušenj, moje raziskave pa so še naprej potrjevale, da nisem izjema in da imajo leta, ki so pred menoj, dati še več. Toda spoznanje sem morala še ponotranjiti, ga vključiti v svoja prepričanja in naravnanosti, ga vložiti v občutek sebe in prostora, ki ga imam na svetu, si ga prisvojiti.
Morala sem prepoznati in postopoma opuščati predsodke o staranju, ki so mi jih vse od otroštva vsiljevala občila in popularna kultura. Gube so grde. Stari ljudje so nekoristni. Bedno je biti star. Vsrkanje vseh teh zmot je nekaj najlažjega. Izkoreninjenje je neprijetno, vznemirjajoče in neskončno težje. V sedanjiku, kajti še vedno se trudim, kakor se redno opominjam.
Starejši možgani so vzdržnejši zlasti na čustvenem področju.
Slike možganov po osemdesetem letu kažejo spremembe v čelnih režnjih, ki stopnjujejo sposobnost za spoprijemanje z negativnimi čustvi, kot so jeza, zavist in strah.
Starejši občutijo manj družbene tesnobe in manj družbenih fobij. Tudi ko se te samostojne veščine procesiranja okrnejo, normalni starajoči se možgani omogočajo večjo čustveno zrelost, prilagodljivost na spremembe in ravni dobrobiti. To so nevrološki temelji krivulje sreče.
Natančno to je odkrila Penny Kyle, ko se je vrnila k poučevanju. V detroitski učilnici višjih razredov osnovne šole se je počutila bolj sposobno kot kdaj prej – čeprav so učenci verjeli, da ima 104 leta. »Starejša sem in razumnejša. Če otroci nočejo narediti naloge, jim rečem: ‘No, kar sami se odločite. Če je nočete narediti, bodite vsaj tiho.’ Poprej bi rekla: ‘Če je ne boste naredili, se bo zgodilo to in to.’ Na koncu jo itak vsi naredijo.«
Poleg tega ima tudi bolj filozofski odnos do narave svojega dela. »Nikar ne pustite, da vas spravi ob pamet, če stvari v učilnici ne potekajo, kakor bi hoteli, kajti kot učitelj, ki nadomešča, lahko naredite samo toliko,« je svetovala s skomigom ozkih ramen.
Recite temu védenje, recite izkušnje, recite modrost.
Natalia Tanner pravi, da gre za izkušnje, in je prepričana, da je, ker je v osemdesetih, v vseh ozirih boljša pediatrinja: »V kliničnih odnosih, odnosih s starši in prijatelji. Ko zorite, postajate bolj filozofski. Stvari vas manj prizadevajo, kot so vas nekoč. Ko sem bila mlada, sem bila zagnana in bojevita. Zdaj sem bolj zadržana in pacient me zanima celostno.«
Druga zdravnica, geriatrinja Hilary Siebens, pravi, da so se njeni umski procesi spremenili v poznih petdesetih in v šestdesetih letih. »Še zmeraj me zanimajo nove zamisli in dnevni dogodki, a tudi prikličejo povezave z minulimi dogodki. Gre za edinstven, dragocen pogled, ki ga moj stari um vnaša v delo, s katerim se ukvarjam.«
Možganske spremembe lahko spodbudijo tudi ustvarjalnost.
Potem ko jo je artritis prisilil, da je v sedemdesetih opustila vezenje, se je ugledna ameriška naivna slikarka Mary Robertson Moses, bolj znana kot »babica Moses«, lotila slikanja. Živela je do 101. leta. Naključje? Nikakor ne po mnenju uglednega geriatričnega psihologa Gena Cohena, avtorja knjige The Mature Mind: The Positive Power of the Aging Brain, ki opisuje nepredviden psihološki razvoj pozno v življenju ter neizkoriščene vrelce ustvarjalnosti in intelektualnega potenciala. Cohen je primerjal te vplivne spremembe s »prijaznimi prispodobnimi notranjimi glasovi, ki govorijo: ‘Če ne zdaj, kdaj? Kaj mi kdo more?’ To ljudi tolaži, zbuja jim samozavest in vliva pogum.
Študija, ki so jo leta 2002 izpeljali na Univerzi Duke, je pokazala, da se mlajše osebe opirajo predvsem na eno ali drugo stran možganov (odvisno od naloge), starejši pa začnejo bolj sinhrono uporabljati obe. Cohen opisuje spremembo kot »premik na štirikolesni pogon. Vsaka dejavnost, ki optimalno uporablja obe strani možganov, je kot čokolada zanje.«
Najbolje pa je, da vam ni treba biti milijarder ali budist, da bi izkusili te spremembe. Proces staranja jih podeli zdravim možganom.
Iz knjige Lepota let – Manifest proti staranju
