Sedim v nadvsem prijetnem baru Cameral na sredi starega mestnega jedra v Kopru in potreba po novem blogu vznikne iz nič. V roke vzamem telefon in kar v funkciji »notes« začnem pisati kot usekana….čas bo za kak mini laptop. 🙂
Na Caminu ali on the Way kot ga ljubkovalno kličemo pilgrimi (romarji), si po prvotnem navdušenju in zagonu začnem jemati vsak dan več časa. Pot in vse kar lahko ponudi, si želim zaužiti do zadnjega centimetra. Vzamem si čas za opazovanje ljudi in prisluhnem zgodbam, ki jih riše Camino tako pri tistih, ki ga prehodijo kot tistim, ki mu služijo. V to kategorijo sodi kar nekaj hospitalerov, ki prostovoljno pomagajo v prenočiščih ali pa ob cesti nastavijo stojnice z brezplačnimi prigrizki. Dejanje ljubezni, ki je vredno tega, da se ustaviš.
Po naključju, ki to ni, na poti lepega sončnega dne, ko se ni dogajalo nič posebnega in je bila po svoje pot že prav rutinsko dolgočasna, naletim na sončno Adriano, ki romarjem v zameno za donacijo ali pa le nasmeh, ob cesti pripravi bio piškote in kavo s sojinim, riževim in celo mandljevim mlekom. Pravi luksuz, saj ponudba na poti ni ravno naklonjena eko, bio, vege, lacto in gluten free uporabnikom.
Z ramen z veseljem snamem nahrbtnik in se usedem na klopco namenjeno počitku. K meni priskaklja cela četica kužkov, ki vsi pripadajo lastnici. Povsem prisotno me Adriana pogleda globoko v srce in jasno mi postane, da se bo v najinem pogovoru zgodilo še marsikaj.
Sezujem si tudi čevlje, saj se zdi vsaka priložnost prava za to, da osvobodim svoja stopala vsega kar ni koža in uživam v vsakem požirku sveže kave.« Kako se ti zdi pot caminera?« me zvedavo vpraša lastnica stare hiške ob poti. Popeljem jo v svojo izkušnjo, v kateri odkrito uživa, a ko omenim smrt svojega brata me takoj zaustavi in vpraša: »Iz kakšnega razloga umre?« Pojasnim ji, da je primarni razlog njegovega odhoda Hepatitis C, ki ga stakne v svoji narkomanski karieri.
Utihnem in si dovolim slišati misli, ki same slikajo podobe, ki bi znale v moji podzavesti še vibrirati zastalo bolečino. Vidim ga kako se ponosno vrne iz komune na Tajskem, kjer se kot prvi Slovenec uspe pozdraviti. Slišim njegov samozavestni glas in pokončno držo in moje srce kočno zaprede. »Uspelo mu je!«zakličem v sebi. Moj bratec je iz sveta zombijev zakorakal nazaj med žive. Naslednja slika pa njegova remisija in novi kolaps, ko s svojo spremenjeno energijo ni zmogel ostati zdrav v tako zelo toksičnem okolju, ki kar ukazuje k odvisnosti. In vidim sebe kako se sključeno vrnem v krč in globoko razočaranje.
Adriana mi dovoli trenutek tišine, saj čuti, da se v meni odvija film. Nato me vpraša od kod sem. Iz Kopra, ji odgovorim. Njen osupli pogled na obrazu nakazuje na to, da bo njen del pripovedi zelo močan: » Tudi sama sem pred leti zapadla v drogo in se kar trikrat podala na Camino, da se rešim tega zla. Uspe mi, a jaz se ne vrnem nazaj v bolani svet, ampak ostanem kar na Caminu. Tukaj se počutim veliko bolj varna, močna in ljubljena. Naj ti zaupam tudi to, da sem zbolela za Hepatitisom C, ki ga kot opozorilo nosim s seboj. Sem iz Trsta. Soseda in nič nenevadnega ne bi bilo, da so nam isti dilerji prodajali ta strup za dušo. Kako neverjetno, da sva se srečali s tako podobno zgodbo tukaj daleč od doma«.
Pogovor steče nato v smeri mejne osebnostne motnje, ki se razvije pri bratu in tudi pri njej.« Veš strah, da bom zapuščena in grozna bolečina, ki je nisem uspela prenašati, me je silila v omamo. Verjetno je bilo pri bratu podobno«. Tudi letnica rojstva je bila enaka. Bolj zrem v njene oči bolj imam občutek, da stoji na njenem mestu brat. Ista hrepenenja, ista bolečina, ista želja, da bi bila ljubljena. Pristna slika podobnosti v trpljenju, ki ga doživi, me strese. Solza, ki steče po licu je bila pravzaprav pot olajšanja. Odrešenja od spomina, ki mi ne služi več. Spustim strah, ki ga je v meni vzbujalo bratovo agresivno vedenje, ko je njegovo bolečinsko jedro zabučalo po celi Sloveniji, ko je nemočno klical, da bi bil viden in cepetal, da bi bil ljubljen. Takrat tega nisem videla in se njegove nemoči ustrašila. A tukaj sedaj, ko zrem v njene-njegove oči moje srce dobi priložnost, da ga brezpogojno čuti, da ga opazi in mu da vedeti, da ga neskočno ljubi, mimo omejitev časa in prostora. Ona med tem čuti in VE in tudi sama v tem intenzivnem trenutku popolnega sprejemanja v najglobljih delih ranljivosti čuti, da je končno videna, da ji je odpuščeno in da je ljubljena. »Hvala draga sestra, tukaj na Caminu bodo zate vedno odprta vrata do mojega srca« in me močno objame. Hvaležni za tako bogato popolnoma prisotno izkušnjo si pomahava. Jaz pa se na vedno bolj sijočih krilih ljubezni osvobojena podam naprej.
Današnji blog posvečam tebi dragi Simon, ki bi danes dopolnil 43 let. Rada te imam in sedaj TE VIDIM. V teh dneh, ko te pogrešam, me tolaži misel, ki jo o tebi izreče zdravnica, ki te pospremi na zadnjo pot: Živel je kot James Dean. Nevarno, hitro, a tudi polno«.
