Ljubezen, seks in spolni nagon

Narava nam je dala nagon, ki nas žene k temu, da se razmnožujemo. Za razmnoževanje se torej ne rabimo učiti, to že znamo nagonsko, kaj pa za ljubezen, odnosi? Tega nimamo v nagonih, zato se moramo tega naučiti.

Narava nas je ustvarila rekoč

“Ljudem dam preko nagonov ravno toliko, da kot rasa preživijo, če pa
hočejo živeti kakovostno v ljubečih odnosih, naj se tega preko izkušenj
naučijo, saj če bodo odnose in ljubezen vzeli ravno prav zares, se bodo
lahko ob tem zabavali in smejali, če že ne sebi, pa vsaj drugim.”

Spolni nagon z vsemi hormonskimi dogajanji nam je narava vgradila v naše telo,
čustva in želje, z namenom, da se človeška vrsta razmnožuje, da se zagotovijo raznovrstni potomci, in čim bolj pestra populacija. Naši spolni nagoni in hormoni so tisto, kar nas včasih v mednožju tišči in ščemi in žene k različnim dejanjem. Nagoni nas brez usmiljenja ženejo v spolne odnose, in to s čim več partnerji, še posebej nas moške. Nagoni ne podpirajo monogamije, pač pa nas ženejo v to, da imel moški čim več potomcem s čim več različnimi partnerkami, kar je iz biološkega stališča smiselno, saj zagotavlja bogastvo dednega materiala in pestrost znotraj vrste.

OGLAS

Po drugi strani pa je monogamija, torej to, da smo predani enemu partnerju, spoštovana in cenjena lastnost v naši družbi. To gre na videz proti naši naravi, proti našim nagonom in zdi se, da nam prisilna monogamija, ko greš proti svojim naravnim impulzom, povzroča škodo, depresijo, bolezni, zavrtost, nepotešenost, neizživetost …

Videti je, da imamo možnost izbrati slabo in manj slabo. Ni dober občutek, ko izbiraš manjše zlo, kajti vsak bi rad izbral nekaj, kar ga osrečuje, ne pa nekaj manj slabega. Toda ali je res temu tako, ali res vidimo celotno sliko v vsej njeni širini in globini? Osebno sem prepričan, da vedno, ko se znajdeš v situaciji, ko moraš izbrati manjše zlo, nekaj ni v redu in se je treba za trenutek ustaviti, zadihati in vse skupaj pogledati širše in videti boljše možnosti, preden sprejmeš odločitev in narediš korak.

Ali je mogoče izbrati tako, da nisi v konfliktu, niti s svojimi nagoni, torej svojo naravo, niti z družbenimi normami?

Nihče ni nagonsko dober pianist, treba je vaditi in enako velja za večino ostalih stvari, tudi za ljubezen in odnose.

To nam zelo dobro pokaže raziskava hormonov, ki jo je izvedel tantrični učitelj Davor Stančić, ko je raziskoval, kako plešejo hormoni med spolnim odnosom, v času izliva in potem še dneve po odnosu.

Hormonsko dogajanje bom, zaradi lažjega razumevanja, poenostavil, vseeno pa bistveno sporočilo ostane neokrnjeno. Hormon oksitocin nas dela zadovoljne, ljubeče, sočutne, voljne sodelovati. Medtem ko nas hormon testosteron dela tekmovalne, razdražljive, neobčutljive za druge …

Ko se spolni odnos začne, se raven oksitocina začne dvigovati, raven testosterona pa ostaja nizko. Posledično se partnerja počutita povezana, zaljubljena, čutita ugodje, užitek, spolna energija se pretaka skozi njiju, čas teče drugače, kar naenkrat ju napake na partnerju ne motijo … vse je lepo.
Ko pa pride do lokalnega orgazma (pri moškem izliv, pri ženski orgazem ščegetavčka), oksitocin začne padati, testosteron pa začne rasti. Velik del ugodnja, prijetnosti, zaljubljenosti in tolerace izgine, še posebej pri moških je ta sprememba očitna in po enem, dveh ali, če je zelo vitalen, po treh izlivih mu igra ni več tako zanimiva, partnerka mu ni več tako privlačna, raje se umakne v svojo moško votlino (npr. pred televizor).

Moški je ženski dal svojo najboljšo esenco, zato rabi čas zase, da obnovi seme in energetsko stanje v telesu. Davor Stančić je ugotovil, da povišan nivo testosterona traja 3 dni, zato je moški še tri dni po seksu z izlivom bolj razdražljiv, manj pripravljen na ljubljenje. Dodatno so raziskave hormonov pokazale, da še 14 dni po seksu moški čuti do svoje parnerke manj privlačnosti, med ko do drugih žensk čuti več privlačnosti. Ta ples hormonov ima svoj smisel, saj nam je narava vgradila ta mehanizem z namenom, da se moški ne bi ves čas paril z isto partnerko. Vse to je dobro in naravno, toda ni za vsakodnevno uporabo, pač pa samo za
čas, ko parnerja želita potomca.

Po drugi strani pa hormoni plešejo popolnoma drugače pri seksu, kjer partnerja doživljata orgazme celega telesa, ne pa zgolj lokalnih orgazmov. Pri orgazmih celega telesa ne pride do padanja nivoja oksitocina, prav tako ne pride do dviga nivoja testosterona, ampak nivo oksitocina ves čas raste in tudi po odnosu ostane na prijetno visoki ravni, tako da med partnerjema ostane prijetna vez, prijeten občutek, zaljubljenost in naklonjenost. Moški ne
čuti, da bi rabil svoj mir pred partnerko. Oba partnerja gresta v svet napolnjena in prežeta z ljubeznijo, strpnostjo, sočutjem. Tak odnos krepi vez med partnerjema, povečuje zaljubljenost, zato je odnos veliko bolj trden in stabilen, saj ga ne izčrpavata z lokalnimi orgazmi, prav tako sta oba bolj odporna na vsakodnevni stres v službi, v družini…

V osnovi torej nismo monogamni, če samo sledimo nagonom, ki nas potiskajo k čim prejšnjemu izlivu in čim več partnerkam. Če pa zavestno razvijamo odnos preko seksa brez lokalnih orgazmov, torej če se partnerja kopljeta v orgazmih celega telesa, potem njun ljubeč odnos raste, se razvija, ob zgolj lokalnih orgazmih se pa odnos in njuna ljubezen izčrpavata.

Seks z namenom razmnoževanja ima popolnoma drugačen namen kot seks z namenom povezovanja, izkazovanja ljubezni, duhovne izkušnje, rasti odnosa… zato je treba biti zavesten, kaj želiš in kaj je namen danega spolnega odnosa in temu primerno voditi ljubljenje.