Ljubezen ubije iluzije

OGLAS

Vsi napovedujejo, da bo letos leto, ko bodo padale maske in se bo razkrivala resnica. Kar je dobro, ker resnica osvobaja! Seveda ne bodo padale samo maske drugih, odvreči bomo morali tudi svoje lastne maske in uvideti svoje lastne iluzije!

Iluzija ne pomeni le, da »nategnemo« sami sebe in stvari, situacije, ljudi vidimo lepše, kot so v resnici. Iluzija je tudi, če sebe ne vidimo v svoji pravi esenci in živimo v prepričanju, da nismo dovolj lepi, pametni, sposobni, močni, odločni, ljubeči, mehki ali pa da smo preveč ženstveni, nežni, občutljivi … , da bi naše življenje lahko bilo drugačno. Še vedno toliko čudovitih ljudi ne vidi svoje lepote v sebi. Kar se mi zdi škoda. Čeprav lahko razumem.

To je bila namreč tudi tista iluzija, za katero sem sama potrebovala največ časa, da sem jo spregledala. Učila me je skozi moje največje frustracije, tam, kjer sem bila zase največji »luzer«. In ker sem bila nagnjena k temu, da sem krivdo za vse, kar mi v življenju ni šlo, vedno najprej iskala v sebi, sem se ves čas spraševala, kaj je narobe z mano.

OGLAS

Zdaj vem, da je bilo to popolnoma napačno vprašanje! Z mano ni nič narobe in tudi nikoli ni bilo. Marsikaj pa je bilo narobe z mojim odnosom do mene same in z mojimi prepričanji, kaj je zame možno in kaj ne. To je bil material, skozi katerega sem sebe doživljala kot nesposobno, neprivlačno, dolgočasno, nepomembno, nerazumljeno … Iluzija se je začela tanjšati, ko sem v procesu samozdravljenja nekajkrat za nekaj trenutkov presegla svoj um in svoje telo in se zlila z neko močno silo, za katero danes vem, da je Ljubezen. To je bil moj »korenček«, zaradi katerega sem vztrajala, tudi, kadar mi je bilo težko. Še bolj sem hotela čutiti to silo …

»Z mano ni nič narobe in tudi nikoli ni bilo. Marsikaj pa je bilo narobe z mojim odnosom do mene same in z mojimi prepričanji, kaj je zame možno in kaj ne.«

Tako sem postopoma, košček za koščkom odkrivala in (o)zdravila svoje bolečine, se spuščala zelo globoko in spoznavala zelo subtilne nivoje sebe. Počasi sem čistila svojo notranjo lečo, skozi katero sem doživljala sebe in svet in ko sem se prebila še skozi en dolg temen notranji tunel, za katerega sem si rekla, da je zadnji, ker se ne grem več, mi je življenje le prineslo darilo. V meni je nekaj počilo in ta ista Ljubezen se je razlila v vsako mojo celico. Bila sem ta Ljubezen! Od nikjer ni prišla, bila je v meni in se je širila v neskončnost. Takrat se je v meni nekaj za vedno spremenilo. Od takrat vem, kdo sem. In od takrat sanjam, da bi to Ljubezen (lahko) polno živeli vsi, ker to v svoji biti vsi tudi smo.

Seveda to ne pomeni, da se zdaj v mojem življenju cedita med in mleko ali da mi je zdaj vse jasno. Čeprav mi je jasno veliko več, kot mi je bilo pred leti! Moja notranja leča, skozi katero dojemam svojo realnost, se širi in poglablja, s tem pa se širi tudi njena površina, ki jo, tako kot doslej, čistim sproti, ob vseh izzivih, ki mi jih prinese življenje. Je pa velika razlika v tem, da sem včasih to lečo čistila z nastrojenostjo, kaj vse še moram popraviti pri sebi, da si bom končno »zaslužila« tisto, kar sem si želela. Zdaj pa jo čistim zato, ker želim »razumeti« več, videti širšo sliko, življenje izkušati drugače in še bolj biti to, kar sem. Zato, ker sem tega vredna. In zato, ker je to tisto, kar mene v tej inkarnaciji najbolj žene naprej.

Svoje nekdanje nekonstruktivno vprašanje: »Kaj je narobe z mano?«, sem zdaj zamenjala z vprašanji tipa: »Kaj še ne vidim (prav)?«, »Česa me uči ta situacija?«, »Kaj lahko naredim drugače kot doslej?«, »Kje sem (še) ujeta?« Kaj je v resnici onkraj tega, kar se (mi) dogaja?«.

In potem počakam, dokler je treba. Kajti odgovori slej ko prej pridejo, uvidi tudi. Kadar pa ob tem na površje priplava še kakšna moja subtilna iluzija, jo zdaj s hvaležnostjo, da sem jo prepoznala, prepustim Ljubezni, dokler jo ta do konca ne raztopi. Ker Ljubezen res “ubije” vse iluzije!