Pripravila: Mirela Smajić
Nevroznanost in najnovejše raziskave s področja teorije navezanosti soglasno kličejo – čustveno varna navezanost s svojimi bližnjimi (dr. Sue jo v knjigi Ker ima ljubezen smisel>> vztrajno upa poimenovati ljubezen) je primarna, v človekovo biologijo zapisana potreba. Brez tega, da jo v svojem življenju uspešno zadovoljujemo, trpimo, včasih celo zbolimo. In zahodnjaki zbolevamo – kot ugotavlja Sue Johnson, se je v zadnjih desetletjih v zahodnih kulturah skokovito povečala pojavnost anksioznosti in depresije. Ugotavlja, da zahodnjaki trpimo zato, ker nam v zahodnih družbah ne uspe več objeti, ceniti in negovati svojih potreb po čustveni povezanosti.
Ljubezen je temeljna šifra preživetja, je bistvena naloga naših sesalskih možganov brati druge in se odzivati nanje, močnejše nas dela prav to, da smo se zmožni zanašati na druge.
Ljubezen je sama duša naše vrste in našega sveta.
Nekatere znanstveno potrjene ugotovitve:
- Prvi in prvobitni nagon ljudi ni ne seks ne agresija. Naš prvi nagon je, da iščemo stike in tolažečo povezanost. Romantična ljubezen med odraslimi je vez navezanosti, prav tako kot vez med materjo in otrokom.
- Razgret seks ne vodi do varne ljubezni. Prej velja, da varna navezanost vodi do razgretega seksa – pa tudi do trajne ljubezni. Monogamija ni mit.
- Čustvena odvisnost ni nezrela ali patološka, temveč je naš najmočnejši adut.
- Biti »najboljši, kot si lahko« je v resnici izvedljivo edinole, ko ste globoko povezani z drugim. Popolna osamitev je za planete, ne za ljudi.
- Nismo ustvarjeni sebični, temveč smo zasnovani tako, da smo empatični. Naša prirojena nagnjenost je, da čutimo skupaj z drugimi in zanje.
“Ljudje mislijo, da je ljubezen čustvo.
Ljubezen je zdrav razum.” Ken Kesey
Partnerja v stiski drug na drugega ne gledata več kot na svoje čustveno varno zavetje. Naš ljubimec naj bi bil edina oseba, na katero res lahko računamo, da se bo vselej odzvala. Namesto tega se nesrečni partnerji počutijo čustveno prikrajšane, zavrnjene, celo zapuščene. V luči tega spori parov privzamejo svoj resnični pomen: so prestrašeni protesti proti krhajoči se povezanosti in zahteva po vnovičnem čustvenem vživljanju.
V nasprotju s tem je v jedru srečnih razmerij globoko zaupanje, da sta si partnerja vzajemno pomembna in se bosta zanesljivo odzvala, ko bo treba. Varna ljubezen je odprt kanal za vzajemno čustveno signaliziranje. Ljubezen je nenehen proces uglaševanja, povezovanja, tega, da zgrešiš in narobe razumeš iztočnico, izgubiš povezavo, popravljaš in poiščeš globljo vez. Je ples srečevanja in razhajanja, po katerih se vnovič najdeta, minuto za minuto in dan za dnem.
Čustva
»Čustva si ne zaslužijo, da se jih postavlja za nasprotje ‘inteligenci’.
Čustva so sama po sebi višji red inteligence.« O. Hobart Mowrer
Učiti se ljubiti in biti ljubljen je, v osnovi, učiti se, kako se uglasiti s svojimi čustvi, da vemo, kaj potrebujemo od partnerja in te želje odprto izrazimo tako, da vzbudimo empatijo in podporo partnerja.
Kadar nam ta podpora pomaga uravnovešati naša čustva – ostajati v stiku z njimi, a ne dovoliti, da nas preplavijo –, se lahko uglasimo in občutljivo odzovemo na svojega partnerja v zameno. Nič nas ne naredi močnejših in srečnejših kakor ljubeče, stabilne dolgotrajne vezi z drugimi.
Najbolj učinkovito uravnavamo težavna čustva v ljubezenskih razmerjih tako, da jih delimo. Vemo, da nam, če se komu zaupamo, to pomaga reorganizirati naše misli in odzive, razjasniti prednostne naloge, pridobivati nove informacije in povratne informacije ter daje občutek tolažbe in pomirjenosti.
Zadeva, ki vse zaplete, je, da je partner, s katerim to delimo, pogosto sprožilec naših slabih občutkov.
Več v knjigi Ker ima ljubezen smisel >>
Dr. Sue je tudi avtorica knjige Močno me objemi >>
