V zadnjih časih je prišlo do zanimive trditve, da smo vsa človeška bitja bratranci v petdesetem kolenu in da smo zato vsi sorodniki, ne glede na našo barvo kože. Da smo si dejansko še celo bližje od tega! Če smo vsi bratranci, potem se morajo družinska drevesa vseh nas nekje stikati in preliti v eno samo genetsko drevo celotnega človeštva. To misel in njene posledice je prav gotovo vredno obravnavati kot del širitve zavesti človeštva proti celostnosti.

Eno življenje v celotnem vesolju

Mnogi znanstveniki se strinjajo, da sta medsebojna odvisnost in sodelovanje ukoreninjeni globoko v naravi. Sodobna znanstvena ideja govori o vesolju kot celoti, pri čemer katera koli sprememba v enem od njenih delov povzroči tudi spremembo v tej celoti. To je kot vzorec kalejdoskopa, ki se spreminja z gibanjem enega od njegovih delov. V takšnem vesolju osamitev in ločenost nista mogoči. Ta temeljna združenost presega vse razlike.

V ozadju in znotraj narave se nahaja En Vir, ki podarja spodbudo za rast, razvoj in ustvarjanje. To Eno se preko evolucijskega procesa razdeli v brezštevilne oblike in substance. Vidimo lahko, da v tej neskončnosti odnosov posamezni deli težijo k združitvi, da bi oblikovali skladne celote. Po tem načelu so zgrajeni atomi, osnovni sestavni delci vesolja, kot tudi molekule, celice, organizmi in vse vrste skupnosti.

Starodavna modrost pa dodaja nekaj pomembnega k praktičnemu pogledu na to združevanje: in sicer globlji duhovni pomen naših človeških odnosov. V luči trenutnih svetovnih dogodkov namreč vse bolj prepoznavamo, da je večji duhovni vpogled ne le nujnost, ampak dejansko pogoj za preživetje naše civilizacije.

Evolucija ni le fizična

Nekatera starodavna učenja govorijo o tem, da smo mi v naši resnični naravi božanska zavest, duhovna entiteta, oblečena v fizično obliko, preko katere izkušamo materialni svet. S tega zornega kota se proces evolucije nanaša na izpopolnjevanje individualne zavesti ali notranjega življenja in ne zgolj na izpopolnjevanje zunanje oblike. Zato poteka evolucijski razvoj v smeri razvoja in rasti individualne edinstvenosti znotraj celote.

Ta naša individualna edinstvenost naj bi bila ukoreninjena veliko globlje kot naša trenutna osebnost. Teozofska učenja predlagajo, da preko procesa ponovnih rojstev ali reinkarnacij vstopamo v mnoga telesa in osebnosti v različnih okoljih. Na ta način postopoma sprožamo delovanje našega celotnega duhovnega potenciala. Ta širši pogled na evolucijo pomeni, da se vsi nahajamo na enem in istem evolucijskem popotovanju, le da se vsak od nas giblje v skladu z razvitostjo svojih edinstvenih darov in zmožnosti.

Osebna odgovornost

Mi smo začeli z našim dolgim evolucijskim romanjem že pred eoni. Naš cilj je zaključiti naše popotovanje s popolnoma prebujeno zavestjo božanskega življenja, ki nas združuje v Duhu. Mi smo več kot le bratranci. Vse življenjske oblike na našem planetu, vidne in nevidne, so resnično naša planetarna družina.

Ni dvoma, da v svetu obstajajo veliki problemi človeških konfliktov in da obstaja nujna potreba po resničnem razumevanju drug drugega. Čeprav so med ljudmi velike razlike, pa bi morale te razlike duhovno, mentalno, čustveno in fizično bogatiti našo planetarno skupnost; nobene potrebe ni, da bi nas delile.

Teozofija skuša promovirati dejstvo o združenosti vsega življenja na vsakem nivoju obstoja. To vključuje vsa kraljestva narave – človeško, živalsko, rastlinsko in mineralno. To bi moralo vplivati na to, kako ljudje uporabljamo vire našega planeta in duhovne vrednote, na katerih so zasnovane naše različne kulture in družbe. Povezanost vsega življenja ni le prepričanje ali celo ideal – je dejstvo. Ko bomo razumeli to medsebojno odvisnost, bodo vsa naša dejanja prevzela resnično človeško kakovost in dovolila rojstvo novega sveta. Da bi se to lahko zgodilo, moramo živeti celostno življenje, ne pa zgolj podarjati energijo tistim pogojem, ki ohranjajo ločenost in sebičnost.

Prevod: Anton Rozman
Letak Kanadskega Teozofskega Združenja
www.teozofija.info