V življenju se vsi srečujemo s plimo in oseko svojih razpoloženj, zaznavamo nihajoče občutke v sebi in drugih, na trenutke se čutimo polne optimizma, drugič nas razžalosti na videz nepomembna malenkost, ki nekje v globini naše duše udari ob neko staro, oddaljeno rano.
Med doživljanjem vsakodnevnih izzivov včasih popolnoma pozabimo, kako se počutimo, nato pa nas zanemarjanje notranjega ravnovesja vrže v besno iskanje načinov, da bi se spet počutili dobro, sproščeno in predvsem varno, kot majhen otrok v materinem naročju. Tu nam prišepetava Luna, kraljica nočnega neba, ki nas s svojimi različnimi fazami in spreminjanjem oblik spominja na naše lastno notranje včasih zelo muhasto in nestalno razpoloženje.
Če nas Sonce poziva na pot naše usode, kliče k razvoju, vabi s svojimi cilji in potenciali in nas pri tem spominja na naš notranji vir energije in kreativnosti, kjer skušamo stvari prepoznavati in videti čim bolj jasno, je Luna tista, ki nas povabi v mehkobo noči, v temo, kjer se moramo znajti z drugačnimi čutili. Svetloba, ki jo oddaja Luna, je na neki način sposojena, kot astronomska luna odseva sončevo svetlobo, sama pa svojega vira svetlobe nima. Naša notranja Luna je torej nekdo, ki se polni, predeluje nekaj, kar ji je dano in ne nekaj, kar bi proizvedla sama. Je posoda, ki jo napolnimo z izkušnjami vsakdana in tudi z našimi žgočimi hrepenenji, da se skuhajo na počasnem ognju našega nezavednega in predelajo v neko otipljivo vsebino, ki je shranjena v globinah naše duše. Luna so nabrane in predelane izkušnje, zato je povezana s preteklostjo, s spomini, z vsebinami, ki so skrite pod zavestno plastjo, predstavlja naše otroštvo, vse, kar smo doživeli, in načine, na katere smo se naučili počutiti dobro in varno.
VELIKA MATI
Po vsem svetu obstaja podoba boginje Velike matere, ki pa je v zadnjih stoletjih začela bledeti, kajti na prvo mesto je stopila solarna zavest, Sonce s svojimi jasnimi uvidi, razumevanjem in močno očetovsko figuro. Vendar pa imajo mnoge solarne religije korenine v lunarnih mitih in so matriarhalni pristop zamenjale s podobo boga-očeta.
Luna je predstavljala nebesni simbol ženskega principa, žensko plat boga, veliko univerzalno mater in z njo je bilo povezano vse, kar zadeva rast in plodnost. Tako je postala tudi Mati narava in nanjo so se obračali po blagoslov za dobro rast pridelkov, kajti pomanjkanje hrane je seveda pomenilo stradanje in smrt. Luna je tako močno povezana s hranjenjem, osnovnim, instinktivnim preživetjem, s skladnostjo z naravo in razumevanjem njenih ciklov.
Lunini miti se dotikajo zelo globokih psiholoških tem, skrivnostnih energij kreacije v naravi in znotraj nas samih, ko iščemo stik s svojo globino in enost z nekim višjim jazom. Namreč Luna je imela vpliv tako na zemlji kot na nebu, pa tudi v podzemlju – slednje je v starih tradicijah predstavljalo notranji svet duše, kjer so prebivali razni bogovi in boginje, danes pa temu rečemo ‘nezavedni um’, za katerega se včasih resnično zdi, da skriva v sebi neznane figure, prave entitete, ki se znajo kdaj prikrasti v zavest, in sprašujemo se, od kod so prišle. Luna je tako vladala vsemu, kar prebiva v skritih kotičkih naše duše. Veliko tega pa se danes sicer pripisuje novo odkritim transpersonalnim planetom, Uranu, Neptunu in Plutonu, ki vsak na svoj način predstavljajo neki neosebni nivo, ki ga zares ne moremo nadzirati, ampak nas ‘popade’ in on vodi nas, Uran s svojimi radikalnimi spremembami, Neptun s hrepenenji, iluzijami in žrtvovanjem ter Pluton, ki nas prisili v globoke transformativne izkušnje.
Luna je bila včasih tista, ki je varovala nezavedno, in dejansko skozi Luno stopamo v psihološke globine, ki nam lahko prinesejo veliko jasnost in razumevanje. Vendar pa če nam zavladajo, smo lahko vrženi pod neukrotljivi vpliv instinktivnih in nezavednih sil, kar lahko vodi tudi v norost – nemalo izrazov za norost je dejansko povezanih z Luno, spomnimo se angleških izrazov lunacy in lunatic (blaznost in blaznež), pri nas pa pravimo, da nas ‘trka luna’, ‘nosi luna’ ali da smo ‘za luno’. V takih trenutkih smo lahko deležni največjega navdiha, ali pa odnese v svet, kjer izgubimo stik z vsakodnevno realnostjo.
Luna ima torej svojo moč, kot jo ima noč. Od nekdaj so ji pripisovali magičen pomen in vpliv, s svojim delikatnim položajem na Zemlji premika oceanske vode, vpliva na rast rastlin in obnašanje živali. Nagovori tudi našo instinktivno plat, odpre vzvode, ki vodijo v neracionalni del psihe, ker se včasih skrivajo besnenje, najbolj nenavadne fantazije, preplavljajoča čustva, iz katerih se ne moremo izviti, strah pred neznanim, pred vsako senco. Luna deluje ponoči in takrat se lahko vsaka majhna senca v naši spremenjeni percepciji spremeni v nenavadno pošast. Tukaj govorimo o povsem osebni ravni, o individualnem doživljanju, in dejansko je Luna nekaj, kar je čisto naše. Najmočneje in najbolj nazorno bo spregovorila o intimi, tistem zasebnem delu posameznikove duše, ki ga ne razkrivamo vedno z racionalnim umom. Razkrije se, ko se posameznik čuti varnega, ko začuti, da se je varno razgaliti, ali pa se ta intimni del človeka pokaže v reakcijah, ki jih sam ne zmore nadzorovati.
LUNINE BOGINJE
Enega najzgodnejših astroloških koledarjev so napravili Babilonci in temeljil je na luninem ciklu. Njihova glavna lunina boginja je bila Ištar, ki je predstavljala predanost volji univerzuma. V Egiptu poznamo Isis ali Maat, kraljico neba in mati vse narave, ki je za Egipčane predstavljala starodavno modrost, plodnost, čutno ljubezen in čarovništvo, ščitila pa je tudi ženske pri porodu. Za egipčanske svečenike je bila mati univerzuma Luna. Božanstvo je bila sprva lahko obeh spolov, kasneje pa je prevladal solarni princip, ko se je tehtnica začela nagibati k bolj patriarhalni in moški drži, nazadnje pa se je izoblikovala trojica, trojno božanstvo, sestavljeno tako iz moških kot ženskih principov. Pri Grkih najdemo podobno trojstvo, Luna je bila trojna boginja Luna, Hekata in Artemida. Te trojne boginje so predstavljale prototip za biblično solarno trojico, katere korenine segajo v matriarhalne kulture in čaščenje božanskega ženskega principa. Luna se je pogosto povezovala tudi z zemeljskimi boginjami, Gajo, Reo, Perzefono, Demetro, kar namiguje na tesno Lunino povezanost z naravnimi ritmi zemlje in telesa.
ČUTIM, TOREJ SEM
Simbol za Luno je lok oziroma polkrog, kar predstavlja posodo, ki sprejema sončevo svetlobo, zmanjša njeno jakost in jo prenese na zemljo in človeško raven bivanja. Luna naj bi bila torej vez med sončevim duhom in materialno obliko posameznika na Zemlji ter tako služila kot most med vibracijami duha in vibracijami materije.
Luna ni organ zavestnega iskanja, razumevanja, razlaganja in pojasnjevanja. Ravno tako kot Sonce je Luna organ integracije, vendar izkušenj ne razumeva, temveč jih zbira v ogromen notranji rezervoar, ki ga zaznavamo skozi naše počutje in občutke. Ko nas nekaj gane, se je zganila Luna. Ko iz nas izplava občutek, je naša notranja posoda izpustila mehurček iz svoje zaloge vsega, kar smo kdaj doživeli in predelali. Z Luno čutimo, doživljamo, Luna govori o tem, kakšne občutke imamo po navadi, ali so stalni, so muhasti, se v njih raztapljamo ali jih raje nadzorujemo. Naše notranje občutje je zelo odvisno od občutka varnosti in udobja, zato bo Luna opisovala, kako poskrbimo zase, kaj potrebujemo, da bo naš notranji čustveni center potešen, napolnjen, in nam bo lahko dal podporo za prebijanje skozi vsakodnevne obveznosti pa tudi za uresničevanje dolgoročnih ciljev. Sonce in Luna sta neločljivi par vsakega horoskopa, do neke mere predstavljata zavestni in nezavedni del psihe, ki se morata vedno medsebojno podpirati ter se vedno zrcalita eden v drugem. Brez zavestne predelave občutkov bi ostali na ravni čistih instinktov, brez ciljev in razvoja. Vendar pa na poti k ciljem ne smemo pozabiti na naše počutje in doživljanje.
Lahko bi rekli, da je Luna najbolj oseben od osebnih planetov – nič nam ni bližje kot notranje doživljanje, ki ga velikokrat čutimo skozi telo. Ko nas je strah, nas stisne v želodcu, tesnoba nas stiska v prsih, ob paniki nam razbija srce. Telo in čustvovanje sta tesno prepletena, telo je ravno tako posoda, ki shranjuje naše emocije, ki se jih velikokrat tudi ne zavedamo. Zato mnogokrat neizražena čustva izražamo skozi telo, skozi psihosomatske simptome in lahko rečemo, da ima telo svojo govorico.
PRETEKLOST IN OTROŠTVO
V horoskopu Luna veliko govori o našem otroštvu, kajti kot otroci sprva zgolj srkamo in smo izjemno dojemljivi in občutljivi na vse, kar se dogaja v okolju. Že kot nebogljen dojenček zaznavamo materina razpoloženja, njen vonj, barvo glasu, čutimo, ali se nam približa z nasmehom ali pod stresom. Iz popolne simbioze z materjo počasi postajamo individuum, vendar v nas ostane hrepenenje po tej brezpogojni, neprekinjeni povezanosti z naročjem, kjer smo bili varni in preskrbljeni. Luna vedno ostane naš notranji otrok, ki ga moramo potem tekom odraščanja znati nahraniti in zanj poskrbeti sami. In nemalokrat to počnemo na tak način, kot smo se tega navadili v najzgodnejšem otroštvu, instinktivno ponavljamo vse vzorce, ki so nam bili takrat, ko smo samo nebogljeno prejemali impulze, vsajeni v najgloblje psihološko tkivo. Takrat zavestne predelave še nismo bili zmožni, zato so najzgodnejša doživljanja pravzaprav tista, ki so nas zaznamovala na neki način najbolj – ne moremo jih zares obuditi in predelati na zavestni ravni, zato nas lahko močno držijo v krempljih in narekujejo naše osnovno počutje, ne da bi mi sami vedeli, zakaj se tako počutimo.
Luna je naša navada in tudi po navadi predstavlja način, v katerega zdrknemo, ko popusti zavestna kontrola. Ozaveščanje vsega, kar vsebuje naš skriti, podzemni svet, pripomore k temu, da razklenemo vzorce, ki nas nagonsko vodijo v določene oblike vedenja, ki nam lahko tudi škodijo. Preko Lune lahko raziščemo svojo preteklost, da ne ostaja več neznani teritorij, ki nam narekuje odzive, temveč da se v njem znajdemo in sebe bolje razumemo. Tu imamo stik z družinsko dediščino, predniki, genetskim zapisom, ki vsi prispevajo k naši današnji podobi.
LUNA IN ZAVEST
Kolikor se nam morda velikokrat zdi, da smo se na nekaj odzvali spontano, je reakcija v resnici globoko prepletena s spomini in vzorci, ki smo jih nezavedno osvojili in so sedaj postali avtomatizirani. Pri Luni se lahko odzivamo mehanično in avtomatično, pri tem nam lahko pomaga zgolj ozaveščanje in prepoznavanje tega, kar se dogaja v nas ter nato zavestno pridobivanje drugačnih navad in načinov odzivanja. Luna nas vleče v preteklost, v um, kjer prevladuje sentimentalnost, nostalgija, nekaj, kar je utrjeno, znano, in vse to lahko postane past, ki nas odvrača od tega, da bi zdajšnjo izkušnjo živeli v polni meri.
Klic Lune je lahko poln navdiha, pretanjenih globin, skrivnostnih pozivov iz bogatega sveta najglobljih plasti duše, ki so lahko vodilo pri ustvarjanju, so naša notranja zibka, dragoceni kelih, ki lovi in shranjuje vse naše izkušnje.
Luna je tista, h kateri se zatečemo, ko moramo poskrbeti zase in za druge, ali ko potrebujemo varno naročje, v katerega se bom skrili, ali pa vir ugodja, kjer bo breme vsakdanjega sveta ostalo daleč stran. Vendar zatekanje k Luni ne sme pomeniti nenehnega ponavljanja starih vzorcev, ki nam s svojo ukoreninjenostjo povzročajo bolečine spričo napačnih odločitev, ki izhajajo iz pogojenosti in neprimernih navad. Zdrava Luna je vir telesne, praktične, instinktivne modrosti, ki deluje, ko ozavestimo vzorce, ki ji preprečujejo polno delovati.
Res pa je, da zgolj s samo Luno ne moremo živeti kot zavestna človeška bitja, zgolj z Luno ni zavestnega razvoja, ni napredka, ni klica k individualnosti in udejanjanju lastne usode. Potrebujemo jasnost uma, ki občutke razume in umešča v pravi kontekst in zasleduje svojo usodo s trdnim centrom zavesti, ki ga predstavlja Sonce. A vendarle je Luna eden najbistvenejših elementov psihe, je povezava z materjo naravo, ki odzvanja skozi naše telo in nagone in junaku, ki išče svojo usodo, prišepetava skozi pretanjene občutke, romantični navdih in včasih tudi zmedeno zamaknjenost, ki je v pravih dozah lahko ravno tisto zdravilo, ki smo ga potrebovali.
Avtor: Neda Baćić
www.karmaplus.net
