Kaj so mantre

OGLAS

Mantre so zvoki, zlogi, posamezne besede ali več besed, ki imajo poleg pomenskega (besedno pojmovanje) tudi energijsko moč kreativne transformacije, ki deluje na vsa energijska telesa kot tudi na fizično telo.

Mantra izvira iz vedske tradicije Indije (natančneje – iz Rigvede, ene od štirih Ved, ki je skupek hvalnic v obliki manter). Pomen ali prevod besede bi lahko bil sveti zvok, sveta beseda, nekateri pa besedo razdelijo na dvoje: manas (um) in tra (osvoboditev). Morda bi še najbolj ustrezal prevod iz japonskega izraza shingon (kit. zhenyan, prevod besede mantra): resnične besede. Namen manter bi potemtakem bil (po vedski tradiciji) osvobajanje uma vseh vezanosti na materialni svet, ki pogojuje trpljenje.

Mantre so bile najprej uporabljane v hinduističnih praksah, kasneje pa tudi v budističnih, tantričnih, prav tako tudi v džainizmu in sikhizmu. Najbolj so morda prišle do izraza v vadžrajana budizmu (tantrični ezoterični budizem, mantrayana, shingon in tendai budizem, mikkyo prakse idr.).

OGLAS

Mantre se v prvi vrsti razlikujejo glede filozofije, religije ali šole – prakse, kateri pripadajo.

Bistvo ali seme mantre so bija (seme) mantre, ki same po sebi nimajo svojega pomena, vendar imajo svojo veliko moč v energijskem ali vibracijskem smislu. Take mantre (predvsem hinduistične, budistične in tibetanske) so npr.: om, aum, hrim, rham, aing, krim, gam, hum …Vse mantre vsebujejo bija mantre, eno ali več.

Mantranje je z Budistično verižico za mantranje lažje in prijetnejše. Več: tukaj

Mantre delimo tudi glede pomena

Ločimo saguna in nirguna mantre.

Saguna mantre opredeljujejo (glede aspekta molitve) boga v določeni obliki ali z imenom, medtem ko nirguna mantre opredeljujejo univerzalni brezoblični absolut. Najpogosteje se uporabljajo saguna mantre, ki častijo in omenjajo različne božje like (shiva, rama, kali, tara …), ki si jih vsak človek izbere sam kot obliko božanskega. Nirguna mantre pa božansko omenjajo kot neskončnost, kozmično silo, ki nima določene oblike in imena. Tu gre predvsem za predstavo, ki izvira iz osebnega dojemanja univerzuma ali pa opiranja na določene tradicije verskega, družinskega ali kolektivnega opredeljevanja.

Ločimo jih tudi po dolžini besedila: dharani je daljša kot mantra (jap. shingon) in krajša kot sutra (jap.kyo – cerkveni, sveti spisi v budizmu), obenem pa so dharani v nekem smislu zamenljive z mantrami, po drugi strani pa gre pri mantrah za zlogovno mistično formulo, ki v svojem pomenu ni bistveno nujno razumljiva, medtem ko naj bi bile dharani smiselni in razumljivi stavki. Dharani izvirajo iz budizma (pali canon – terevada budizem), ne iz ved kot mantre. Mantra se uporablja le v ezoteričnih budističnih praksah, medtem ko se dharani uporablja tako v ezoteričnem kot tudi eksoteričnem budizmu.

Predvsem je utemeljitelj shingon budizma Kukai (tudi Kobo Daishi) ločeval dharani od manter in to primerjavo uporabil kot temelj za svojo teorijo jezika. Kukai je bil med drugim tudi znan japonski kaligraf in naj bi po nekaterih virih deloval tudi pri razvijanju zlogovnih japonskih skript (kana).

Obstajajo tudi osebne mantre (sidha, ishta, guru mantra), ki so navadno eno ali pa dvozložne. Take mantre so mantre izbranega osebnega božanstva, ki naj bi v nas samih prebudile določene kvalitete. Takšno mantro navadno praktikantu podeli njegov duhovni učitelj (guru).

Kirtan mantre

Kirtan mantre so mantre, ki se pojejo. Navadno so dvozložne, kar pa ni obvezno. Večinoma se uporabljajo kot priprava na meditacijo, s tem da si vzporedno predstavljamo najvišje božanstvo ali silo. Prednost kirtan manter je, da očistijo um in ga pripravijo na meditacijo, obenem pa pospešujejo sproščanje, blaženost ter odpravljajo telesne in duševne težave. Kirtan je petje imena boga z občutkom. Takšno petje in molitev vplivata tako na telo kot tudi na subtilna telesa. To je odlična metoda za pomirjanje živcev in usmerjanje čustev do pozitivnega cilja. Morda je prav učenje o energijski moči, ki jo nosijo besede, to je učenje o mantrah, od vseh starodavnih klasičnih učenj najbolj temeljno in najgloblje segajoče.

Mantre so besede oz. zvoki, ki v sebi nosijo inherentno moč, da spremenijo zavest tistega, ki jih izgovarja ali poje.

V prvi vrsti mantra ščiti ali usmerja našega duha tako, da naše misli, ki po navadi begajo, usmeri v eno samo točko, v točko navdiha, kar pa je seveda stvar primerne motivacije. Moč mantre lahko v nas vzbudi proces preobrazbe, čemur je večinoma tudi namenjena. V kontekstu moči in obenem razlikovanja posameznih manter bi lahko omenil še, da je načinov, kako mantro izvajamo, več.
Predvsem bi tu lahko prakso manter razdelili na dva načina: zvočni način, na glas izgovorjena ali peta mantra, in neslišni način, lahko tudi v napisani obliki. Do določenih vibracij pride v vsakršnem primeru. Tudi misli in čustva lahko štejemo kot mantre v neslišni obliki.

Mantre glede izvajanja in delovanja delimo na pet načinov:

• likhita (mantra v pisni obliki, napisano ima boga na papirju ali na skorji drevesa)
• vaikhari (mantra skozi izgovorjavo)
• upanshu (mantra, ki se izvaja šepetaje)
• manasa (mantra v mislih)
• ajapa (mantra, ki se izvaja z neprekinjenim notranjim ponavljanjem)

Japa mantra

Je duhovna praksa, ki vključuje meditativno ponavljanje mantre ali božjega imena. V glavnem se jo uporabljala v konceptu Ved kot ena glavnih oblik puja (čaščenje, bogoslužje), katerega glavni namen je bil moksha (končna osvoboditev). Japa je postala skozi čas ustaljena praksa v hinduističnih šolah, jogi, tantri, budizmu in drugod. Navadno gre za ponavljajoče se mantre, katerih število ponovitev je določeno (navadno 108) in se prakticira s pomočjo male (ali mala japa), ki je nekakšna oblika krčanskega rožnega venca.

Mala je niz kroglic (navadno 108, lahko tudi kakšno drugo število, deljivo s številom 9), ki so iz semena drevesa rudraksha pa tudi iz drugih materialov (sandalovina, poldragi kamni – ametist, karneol …). Za vsako ponovitev mantre se s prijemom palca in sredinca praktikant navadno premakne v smeri urinega kazalca preko posamezne kroglice. Tudi japa mantre se delijo na dve obliki: zvočno – šepetaje in pisno. Imen za ponavljanje svetih ali skrivnostnih besed je toliko, kot je kultur, religij ali filozofij ter različnih duhovnih praks, kultov in šol, ki jih prakticirajo. V vzhodnih verskih in filozofskih tradicijah, tako ezoteričnih kot tudi eksoteričnih praksah obstaja več tisoč različnih manter, ki pa se po namenu precej razlikujejo. Vsaka ima svoj cilj in namen. Nekatere mantre tistega, ki jih recitira ali poje, povežejo z določenim božanstvom ali arhetipsko energijo. Druge mantre se uporabljajo za pridobivanje določenih kvalitet/moči ali doseganje določenega cilja. Nekatere se uporabljajo za aktiviranje ali pa prebujanje določenih energijskih centrov ali čaker. Mantre so glede prostora in časa neomejene, prav tako niso vezane na kulturo in tradicijo. Tako so poznali mantre (pod drugimi imeni seveda, tj. versko petje, čaščenje bogov, magični izreki itd.) srednjega vzhoda (islam, judovstvo, krščanstvo …) kot tudi mantre starega Egipta, Keltov, ljudstev s področja Baltika, starih ljudstev Severne in Južne Amerike, v vseh oblikah in na vseh področjih šamanizma.

V indijski tradiciji joge in vedante so mantre bistvenega pomena. Sčasoma se je nabralo toliko izkušenj in znanja o delovanju in učinkih manter, da nekateri mantro označujejo kot prastara znanost zvoka. Mantre se ne uporabljajo le znotraj religioznega konteksta, temveč tudi v zdravstvene namene, prav tako pa tudi kot čarobne formule v okultizmu. Znano je, da so že duhovniki iz starega Egipta zdravili s pomočjo določenih zvokov. Tudi ayurveda uči, kako določene mantre/zvoki usmerjajo in podpirajo proces telesnega in psihičnega zdravljenja.

Kako mantre vplivajo fiziološko in psihološko na organizem živih bitij, je merljivo tudi s stališča znanosti, kar dokazujejo različne raziskave (na primer Masaru Emoto – vpliv zvoka na kakovost vode; dr. Leislier Lasanio – vpliv zvoka na zdravljenje bolezni; pomembne so tudi raziskave Lynne McTaggart v sklopu raziskave The Intention Experiment; raziskave o vplivu zvoka na delovanje endokrinih žlez).

Tudi sami vemo, da zvoki narave (petje ptic, veter, valovanje vode, šumenje listja v vetru) pomirjajo, drugi (moteči, hrupni, strašljivi zvoki) pa nas razburjajo, strašijo; torej vsekakor vplivajo na izločanje določenih hormonov in posledično tudi na naše psihofizično počutje. Materialni svet je sestavljen iz petih osnovnih vrst energije: svetlobe, zvoka, toplote, magnetizma in elektrike, ki so nadomestljivi eden z drugim po principu kozmičnega zakona o ohranjanju energije. Torej tudi zvok uvrščamo med eno od manifestacij univerzalne energije. In glede na vse to je torej na dlani, da z zvokovnimi oblikami, zlogi, besedami, petjem, molitvijo lahko vplivamo na psihofizično realnost tako človeka kot tudi žive in nežive narave (Dopplerjev efekt). Latentna moč zvoka in besede ima v vsakdanjem življenju pomen fizične reakcije in stimulacije jedra zavesti v našem telesu ter ima pomemben učinek na naš um. Dobro nam je znano, kako vplivajo molitve, prijazne besede, pohvale in dobronamerni toni na naša čustva in um in kako na nas vplivajo žaljivke, grožnje, kritike. Vsekakor prihaja do fiziološke reakcije v hormonskem izločanju, kar se kaže tudi v našem razpoloženju, telesnem stanju in na subtilnih energijskih nivojih.

Povzetek iz knjige Mantre, meditacije in filozofije vzhoda