Materija – materialnost – notranji mir

Imetje povezuje posameznika z neko fizično pripadnostjo obstoja in polagoma zastruplja človeka s hrepenenjem po več in več. Imetje ni nujno zasužnjevanje človekovega poželenja, je lahko le potreba bivalnih svojstvenosti. Ko pa imetje preraste v strast, ko imetje dejansko zasužnji in ne omogoča, da je človek svoboden v svojem duhu … Takrat povzroča nerazumno navezanost in otežuje odnose in zanemarja srce in dušo. Tedaj postane človek zlovešč, gospodovalen in nemogoč v svoji odvisnosti. Počasi se začne odtujevati od bližnjih, počasi si začne jemati tudi kar resnično ni njegovo in počasi začne lagati, omalovadeževati in postane nemaren do drugih, do soljudi. Počasi postane sam v vrvežu življenja in osamljen v svojem grajskem stolpu čemi za vrati in tiho joče, da svet ne vidi, da ljudje ne vidijo kako je v resnici ubog v sebi.

Ljudje nanj gledajo zviška. Ljudje pravijo, da se je prevzel. Ljudje ne vidijo več prijatelja, ki bi bil prijeten sogovornik. Izogibanje je posledica vseh dejanj, ki so v začetku privedle do tega odtujevanja.

A še vedno je človek zaveden, še vedno je prevzet in navezan na imetje, na stvari, na hobije, na udobje. Še vedno trpi, še vedno joče in še vedno je potreben pomoči. Kdo mu lahko pomaga? Kdo ga lahko sploh razume?

OGLAS

Kot soljudje težko razumemo nekoga, ki nas je prizadel, ki je ošabno zavrnil našo pomoč, ki se je v svoji zamerljivosti odtujil od vseh. S tem je teža besed in dejanj tako velika, da se težko kar premosti in se nudi pomoč. In tudi, če nekdo pristopi in ponudi pomoč, bo kmalu pahnjen v isti škaf nesramnih in oholih šal povzpetneža.

Vsak si lahko pomaga sam, vsak si mora pomagati sam. je beseda ali dve, ki počivata v tišini in ne sprevidita belega dne – svetloba ju ne obsije… In te besede ostajajo znotraj tega človeka, znotraj tega objekta, znotraj vse bogatije… Kateri sta ti besedi, ki nemo tičita in ne privreta na plano … OPROSTI MI, NESREČEN SEM, PROSIM POMOČI, POTREBUJEM TE, …

Ko tišina pokriva notranjost hiše, in se tema naslanja na okna … , ko nemo osamljen sediš v svoji veličastni neprecenljivi imovinski graščini. Tedaj se ozri okoli, tedaj občuti samoto in žalost … Kajti zunaj je svet, preprost je in lep. Ničesar ne rabiš – le vanj se podaj. Objemi vse gore, naravo in morje, poslušaj zvoke in nikoli ne boš sam. Lepota, svetloba in čistost je v očeh – tega nihče ti ne more odvzet. To je svet zanj in zate. To je svet, ki je vreden življenja in je vreden da obiščeš ga dan za dnem, da vanj vliješ svoje upe, da ga hraniš in da sobivaš z njim tako, kot je zanj najbolje.

Vedno obstaja rešitev, vedno je vredno poskusiti znova, priznati sebi, da si padel, da si ga polomil, da nisi storil prav. Nič ni narobe s tem, saj se vsi učimo. Potrudimo se, da si oprostimo in gremo dalje, da premagamo strahove, se soočimo z njimi.

Današnji dan naj vam prinese mir in spokoj. Naj vas odpelje v neznana prostranstva, kjer boste vi samo vi in kjer ne bo fasad, kjer ne bo laži in bo vse svetlobno in čisto. Želim vam svobodnega duha, svoboden osvajalski pohod na čistost v srcu. In mir v mislih … seveda mirnost v mislih je notranji spokoj.

Z ljubeznijo,

Nataša