Vse od časa življenja Budnega pa do danes v gozdovih, votlinah in drugih osamljenih krajih živijo budistični redovniki, ki so zapustili mesta zmedenega sveta, da bi lahko našli notranjo samoto. A zakaj? Za to odločitev obstajajo številni razlogi, ki jih lahko posplošimo z eno besedo, namreč iskanje »odrešenja«.
In kaj je odrešenje?
Zagotovo to ne more biti nekakšna prilagoditev zunanjim običajem in zahtevam družbe. Gozdni menihi in nune se dobro zavedajo velikega vprašanja eksistence, prav tako pa tudi svoje osebne potrebe po »odrešenju« od notranjih muk. Zanje je družba v neskončnem horizontu omejena kot polomljena ladja sredi oceana, iz katerega bodo morali vsi plavati za svoje življenje. Ti samotni iskalci resnice so prepričani, da bo pasivna predaja vrednotam družbe tudi njih privedla do popolne polomije: začaranemu krogu strahu, muk in žalosti ne bo konca.
Enako velja tudi za družbo, ki ji pravimo »budistična«. Umik budističnih redovnikov iz tovrstne družbe se morda zdi paradoksalen. Vendar pa gozdni menihi in nune ne verjamejo v obstoj nekakšne »budistične družbe«, »budistične države« ali »budistične vere«, saj ne verjamejo, da bi lahko posvetni statusi in vrednote pripomogli k popolnemu spoznanju narave (dhamma), kot jo je razlagal Budni.
Za iskalce resnice je resnična »budistična družba« tista, ki je duhovna, transcendentna in povezana v »telesu Dhamme« (DN 27:9).
Tu ne gre za kvantiteto pripadnikov oz. za nekakšno statistiko, ampak za kvaliteto v duhovnosti, za odrešenje od notranjih muk oz. eksistenčnih problemov. Te težave pa niso stvar družbene organizacije, ampak samega človeka.
To seveda ne pomeni, da je življenje gozdnih menihov in nun negativno in individualistično. To niso uporniki družbe. To so ljudje, ki si ne dovolijo biti pasivno vodeni od drugih in suženjsko odvisni od materialističnih in čutnih vrednot. Obenem pa tudi ne nameravajo zavzeti položaja nad družbo. Ne iščejo spreobrnitve družbe v nekakšno »organizirano religijo«, polno sistemov in zahtev, ki bi jo potem vodili. Pri umiku iz družbe jih ne vodita ponos in zaničevanje drugih ali nekakšen občutek večvrednosti. Ravno nasprotno – razlog za to odločitev je dejstvo, da je svet ljudi tudi svet, ki je vedno razcepljen med tiste, ki se postavljajo v vzvišen položaj in dokazujejo svojo premoč nad drugimi, in tiste, ki se jim predajo in sprejmejo nadvlado posebnežev. To je svet dualnosti: ponosa in zaničevanja. Bratje in sestre gozdov ne želijo, da bi jih drugi vodili, prav tako pa ne želijo niti, da bi sami imeli oblast nad drugimi.
Napačna je tudi razlaga, da ti budistični redovniki bežijo od človeškega prijateljstva. Dejstvo, da imamo danes na milijone učenj različnih menihov in nun, jasno dokazuje, da so zelo družabni. Družba, ki so jo iskali, je tista, v kateri so vsi ljudje resnično popolnoma enaki, osvobojeni ponosa in zaničevanja, in so tako sami postali Dhamma: resnica, modrost, ljubezen in mir. Temu pravimo ariya-sangha ali skupnost plemenitih ljudi. Menihi in nune vabijo tudi pripadnike družbe, naj z njimi odkrivajo tovrstne vrednote. Poleg tega sprejemajo redovniški pravilnik in z njim vzpostavljajo dogovorjene medsebojne odnose, ki se kažejo skozi spoštovanje starešin in upoštevanje njihovih nasvetov. Namen teh vodil ni podrejanje avtoriteti, ampak budistične redovnike ohranjajo na pravi poti in jih vodijo k čim popolnejšemu približanju čisti naravi. Temu pravimo pravo prijateljstvo.
Budni je zelo pogosto rekel, da si moramo iskati plemenite prijatelje, ki nam bodo nesebično pomagali pri iskanju sreče.
Budni ni želel, da bi se redovniki poskrili za visoke zidove ali v votline. To bi bilo proti zakonu narave. Narava ni omejena na neko votlino, v katero bi se morali skriti. Univerzalne resnice ne moremo spoznati, če tičimo v temi in sledimo neki lastni obliki »ritualov«. V tem primeru smo zgolj zamenjali eno obliko družbene strukture za drugo. Narava je tvorba, budistični redovniki pa morajo neposredno izkusiti, da je bivanje odvisno od mnogih dejavnikov, ki so tudi sami odvisni od drugih dejavnikov. Prav zato ne smejo pridelovati hrane, prepovedano jim je obdelovati zemljo in uničevati rastlinstvo, ne smejo imeti denarja in kupovati, ne smejo shranjevati hrane, ne smejo kuhati, ne smejo jemati hrane, če jim ni dana, itd. To pomeni, da so neposredno, vsakodnevno in popolno odvisni od milosti drugih ljudi. Zanjo pa ni nobenega zagotovila – milost ljudi je seveda precej negotova. Tako se samotarski redovniki neposredno soočajo s svojim strahom: da je njihova bitnost absolutno krhka. Iz tega razloga naj se jim tudi ne bi dovolilo zbežati v varno okolje nekega sistema.
Prvi tovrstni redovniki so iskali prav to resnico narave ali eksistence. Da bi jo lahko spoznali, so se morali odreči lastništvu grobih materialnih dobrin – kar največ stvarem, ki niso neposredno potrebne za preživetje. Iskali so pot do Dhamme, ki je čista, brez vpliva drugih zunanjih elementov. Niso le sprejemali nekih zapisanih dogem, ampak so Dhammo iskali neposredno sami zase, s svojim videnjem. Na tej poti niso zavračali učenj prebujenih ljudi, zapisanih v kanonu, ampak so se v njihova učenja poglobili z vsem srcem. Vsa ta učenja pomagajo popotniku tako, da mu postopoma nakažejo Dhammo, oz. mu svetujejo, kako opuščati stvari. Čeprav budistični redovniki poslušajo učenja, si jih zapomnijo in o njih razmišljajo, jih vsa ta znanja ne vodijo v debate ali teološke razprave. Iti v gozd pomeni tudi odreči se argumentom, konceptom in tehničnosti učenja. Budni je rekel, da je tudi njegovo učenje le splav, ki popotnika prepelje čez reko. Ko popotnik doseže breg, splav seveda izgubi svojo vrednost, saj mu več ni potreben in ga zato lahko opusti. Enako velja tudi za vse učenje, ki smo ga pridobili preko besed: ko odsluži svojemu namenu, ga prav tako lahko opustimo. Dhamma potem ni več beseda, Dhamma postane srce.
Gozdni menihi in nune so se popolnoma posvetili notranjemu razumevanju narave, ki presega omejeno sebstvo. Njihovo vodilo je notranje. Budni je rekel: »Vsa Dhamma in Vinaya, ki sem ju učil in podal, bo vaša avtoriteta po mojem življenju.« Dhamma je resnica in Vinaya je meniški pravilnik, ki ni nič drugega kot značilnosti človeškega dejanja, ki prihaja iz čistega srca. Budistični redovnik naj bi se s pomočjo tega učenja in pravilnika čim bolj približal dokončnemu odrešenju.
To ni lahka pot, saj zahteva veliko odrekanja. Vsak popotnik mora biti pozoren, ko stopa po zaraščenih poteh divjine. Redovnik mora biti zrel v veri (saddha), v ponižnosti in strahu pred napačnimi dejanji (hiri-ottappa), v zbranosti (samadhi) in modrosti (pannya). Gozdovi in drugi samotni kraji so njegovi pravi učitelji. Ti pa so mu lahko nevarni, če ni dobro pripravljen. V samotarskem življenju v divjini si budistični redovnik ne bo dovolil predajati svojim željam in egu. Sledenje egu lahko samotarskega človeka vodi na zelo nevarno pot. To pa zato, ker je v samoti manj tistih stvari, ki običajno tvorijo njegov omejeni svet. Um, ki je poln želja po obstoju, se lahko v takšni izolirani situaciji, kjer nima podpore čutnih objektov, znajde v propadu – v zmedi in celo v blaznosti. Želje so poglavitni element konstrukcije identitete. In če ni objekta želja, potem želje trpijo kot žejno srce, ki poskuša piti zrak.
Toda pripravljen in izkušen samotar, samana, je tisti, ki ve, da je ego vedno žgal srce, le da smo to žerjavico ves čas zakrivali s čutnostjo. Tisti, ki je popolnoma odkrit do samega sebe, se bo zdaj bal zatajiti svoje srce in bo zato marljivo razvijal srce v dobroti, zbranosti in razumevanju s tolikšno vnemo kot človek, ki se bori za svoje življenje. Tako bo srce postopoma postalo prosojno, čisto, neskončno in univerzalno. Njegov odmik od družbe je zdaj razkril resnico, osvobojeno jeze, poželenja, nevednosti in notranjih muk. »Samotar« ga ne imenujemo zato, ker živi sam, odmaknjen od družbe, temveč zato, ker je odmaknjen od njenih vplivov in ostane samotar tudi, ko potuje skozi tista mesta, ki se jih je prej izogibal.
Iskanje samote torej ni beg od »realnosti«, kot bi si lahko razlagal običajni človek, temveč bi lahko rekli, da je resnični beg od realnosti ravno iskanje čutnosti. Več kot svet ponuja čutnih užitkov, manj ljudi spregleda svoje zaklenjeno srce. Tudi prave gozdne redovnike je danes težko najti. V azijskih gozdovih še prebiva nekaj tistih plemenitih menihov in nun, imena katerih pozna le peščica ljudi. To je njihov »misijon«, njihov dar novim generacijam, saj ohranjajo upanje na odrešenje za celotno družbo.
