Močni kot mravlja

OGLAS

Dostikrat se ob pogledu na sliko mravlje, ki nosi več kratnik svoje teže, ustavimo in se vprašamo, kako je to mogoče, da tako majhna žival premore nositi takšno težo naokrog po svetu. In ne moremo mimo občudovanja, moči in vztrajnosti te majhne živali.

Pa vendar, ali smo res tako različni od nje? In ali imamo več podobnosti s tem živalskim kraljestvom, kot si mislimo?

Mravlje so ustvarjene za življenje v skupnosti. Kot mi.
Gradijo, delajo in iščejo hrano. Prav tako tudi mi.
Komunicirajo in si prenašajo informacije med seboj, se opozarjajo in na tak način se razvijajo, rastejo, učijo. Enako tudi mi.

In ko se jim hiša poruši, jo veter odnese ali voda zalije, se ob prvi paniki letanja naokoli in zbiranja vseh informacij hitro spravijo v red in jo s skupnimi močmi ponovno zgradijo. In življenje se zelo hitro vrne v ustaljene tirnice njihovega bivanja. Brez pretirane panike, ustavljanja ali odlašanja.

In če se pogledamo in primerjamo zdaj z njimi, vidimo, da isto naredimo, pa vendar človeška bitja nosimo v sebi neko nagnjenost, in sicer, da se znamo zaustaviti, zapreti, otopeti in odlašati z vrnitvijo v ustaljene tire.

Nekaj se nam zgodi, nekaj nas pretrese, sanje se nam zrušijo in mi otrpnemo. Se zlomimo pod težo čustvenega dogodka. Za nekatere osebe to pomeni le za dan ali teden…za druge mesece in leta.

OGLAS

In kaj je zdaj ta razlika med nami, ljudmi, da se nekateri hitreje poberejo ali okrevajo po neželenem dogodku, medtem pa ko drugi v sebi še naprej trpijo?

Razlika je v čustvenem naboju, ki ga vsak posameznik od nas ima.

Nekateri ga nosijo v sebi in/ali na sebi manj, medtem ko ga imajo drugi ljudje v sebi in/ali na sebi več. To nas razlikuje.

Malokdo od nas se zaveda, da so čustva, čutenje in občutenje prve vibracije, ki se jih zavedamo v sebi, o sebi, o svetu, in to vse čutimo in začutimo na/v svojem telesu.

Kot otrok- dojenček je to prvo, kar začutimo in razvijemo, daleč preden to povežemo v besede in miselne oblike. Ko razvijemo moč misli, tem čustvom, čutom in občutkom damo besedno obliko in če dolgo vztrajamo v tem besedno – miselnem procesu, postane to že naše prepričanje in s tem tudi povezano osebnostno obnašanje in naša navada.

Pa vendarle, ali smo res to mi, mi globoko znotraj sebe in ali smo to mi, zgrajeni in oblikovani le na podlagi življenjskega dogajanja?

Svet okoli nas je takšen, kakršnega vidimo, čutimo, zaznavamo in doživljamo v svoji notranjosti.

Najprej ga začutimo in šele potem to vse prenesemo v miselne in besedne oblike in na koncu še v osebnostno obnašanje in navade.

Zato za večino ljudi ne pomagajo afirmacije in vizualizacije, saj je čustven naboj v njihovi notranjosti močnejši od moči misli.

Šele ko se vsega tega v popolnosti zavedamo, je možno zavestno vstopiti v ta zdravilni in očiščevalni proces osvobajanja ujetega čustvenega naboja in spomina.

Pa da se vrnem nazaj na mravlje.

Ste kdaj opazovali mravlje pri njihovem početju?

Če ste, ste lahko opazili, da so nekatere vzele na sebe manjši kos hrane in so se primerno temu zelo hitro in lahkotno premikale po svetu proti svojem domu.

Kaj pa tiste, ki so na sebe naložile večji kos pogače? Trikratnik njihove teže?

Njihova hoja ni bila več tako lahkotna, a ne?

Ustavljanje, matranje, počasno premikanje čez vse ovire v želeno smer. Pa vendar brez odlašanja po začrtani poti. In kljub temu se je še vedno kakšna našla, da je spustila s sebe ta težak tovor in si poiskala manjšega in lažjega.

Ampak mi ljudje tega ne naredimo.

Vlečemo in vlečemo vso to čustveno navlako leta in leta s seboj in se še sprašujemo, kako to, da je naše življenje tako težko. Medtem pa ko opazujemo življenja ljudi okoli nas in se nam zdi, da je njim vse lahko, lahkotnejše in lažje.

In vendarle je to tisto, po čem se ne bi smeli primerjati oziroma bi se morali zgledovati.

Kot prvo, da razložim, po čem bi bilo dobro, da se zgledujemo in/ali primerjamo. Po tej lahkotnosti.

Ker ti ljudje nam nakazujejo in kažejo, da se da živeti na takšen lažji in lepši način. Ker če je pri njih tako, kaže, da je tudi pri nas lahko in mogoče. Edino, kar bi potrebovali zvedeti in se po tem ravnati, je…kaj je to, kar ti ljudje mislijo o sebi, življenju in svetu drugače in posledično si na podlagi tega krojijo in živijo svoje življenje. Ker nekaj sigurno delajo drugače od nas.

In nekaj sigurno si mislijo o možnostih življenja, o sebi in o svetu drugače od nas. Zato jih opazujte, vprašajte jih, se od njih učite in jim v tej lahkotnosti tudi sledite.

In da se sedaj dotaknem še druge teme, in sicer zaradi česar se vse ne bi smeli primerjati in/ali zgledovati po drugih.

Kot prvo je sigurno naša miselnost, da je njim lahko, lažje in boljše.

Ampak v resnici mi tega ne vemo, razen če ne živimo z njimi in to opazujemo iz dneva v dan. Pa še takrat ne moremo biti 100% prepričani, razen če res nismo 100% odkriti en do drugega.

Kaj želim s tem povedati.
Da v resnici ne moremo vedeti, kaj se s temi ljudmi dogaja v njihovi notranjosti in/ali za zaprtimi vrati njihovega doma.

Ker smo sigurno se že vsi srečali z ljudmi, za katere smo mislili, da jim je lepo in jim gre vse krasno…in potem smo v momentu njihove slabosti poslušali resnične izpovedi njihovega obupa. In smo presenečeno obnemeli, saj si tudi približno nismo mislili, da je v njihovem življenju karkoli narobe. Šele njihova izpoved je pokazala vso grdo realnost njihovih življenj in vso kruto in žalostno resnico.

Tega v terapevtskem delu sem doživela že neštetokrat.

Na drugo mesto bi pa izpostavila še nekaj izredno pomembnega, in sicer…mi ne moremo vedeti, kakšne hude življenjske preizkušnje je dal čez vsak od nas. Nekateri jih sploh skoraj niso imeli…medtem pa ko so nekateri bili in so še vedno pod težjimi izzivi.

Zato tudi ni dobro, da se primerjamo.

Ker sigurno tistim, ki ste si nakopali trikratnik svoje teže na sebe, bo življenje v premikanju počasneje, težje in polno ovir.

In tistim, ki nosijo na sebi manjši kos pogače, bo v premikanju lažje, šlo jim bo hitreje…pa vendar mogoče bodo prav zaradi tega prehodili večkrat isto pot. Tega res ne moremo vedeti.

Ne moremo vedeti, ker smo si kot osebe- duše znotraj sebe različni.

Nekateri doživijo bolezen staršev, izgubo otroka, varnega zavetja svojega doma…pa vendar se močni s tem soočajo.

Medtem pa ko nekdo izgubo živali ali prijatelja v otroštvu še vedno na današnji dan čustveno podoživlja.

Zato…nehajte se primerjati s tistimi, za katere mislite, da jim je lažje.

In se raje osredotočite na sebe in v svojo lastno moč.

Ker če ste si naložili preveč…to pomeni, da zmorete.

Da ste močnejši, kot si mislite.
Priznajte si to.
Sprejmite to novo znanje o sebi.
Zavedajte se tega.
In začnite na sebe tako tudi gledati.
In si to tudi priznavati ter spoštovati sebe, svojo moč in svoj pogum.

Samo močna mravlja zaupa vase in ve, da ji bo šlo.

Počasi, po ovinkih, preko ovir proti svojemu cilju.

In če se ji zatakne, ji res ne gre…odloži to breme in si poišče lažjega.

Zato vam polagam na srce.

Če nosite težko breme na sebi in svoji duši… pomeni, da lahko, ker ste vedeli, da to zmorete.

Edino, kar lahko še naredite, je… da se te odvečne čustvene teže končno tudi znebite.

Ker mravlja gre in se nikoli ne ustavi.

Enkrat vzame manjši kos in to ponovi večkrat. Drugič večjega, ki jo sicer upočasni, da gre samo enkrat, pa vendar se premika stoično proti svojemu začrtanemu cilju.

Zato je čas, da začnemo na sebe gledati malo drugače.

Ne več kot na žrtve težkih življenjskih čustvenih bremen, ampak kot močne osebe-duše, sposobne samozavedanja lastne moči, razumevanja sebe in razumevanja drugih, soustvarjanja, kreiranja in pametnega, lažjega odločanja in premikanja v želeno smer.
Kot osebe, ki so pripravljene pogledati v sebe, odložiti in razrešiti z vso čustveno navlako, se osvoboditi težkih duševnih bremen in svobodno v srcu in duši zakorakati v želeno smer in svojo prihodnost.

Kot mravlja, ki si naloži tovor in ve, da to zmore in da ji bo šlo. In če ne, ga spusti, se razbremeni in si poišče bremena lažjo pot.

In tako naj tudi bo.

Ines Žiga, Transformacijska Tehnika TISA

Oglas