oz. razmišljanje na vsebino knjige Premagajte hudiča od Napoleona Hill-a
Mislim, da se ljudje premalo zavedamo, kako zelo močni smo in koliko niti dejansko držimo ves čas v rokah. Pa bodisi te niti predamo v druge roke bodisi sploh ne vemo, da obstajajo. Kaj je huje, ne vem… Bi vam pa s tem blogom, ki ga ravno sedaj berete rada osvetlila določene stvari za katere čutim, da jih moram. Čutim, da je to moja dolžnost.
Knjiga je bila čudovita. Brala sem jo počasi, z užitkom. Vsake toliko po par strani naenkrat. Bila je ena izmed tistih knjig pri kateri preberem določen del knjige (par odstavkov), se zamislim zraven, malo potuhtam, si sama pri sebi rečem: “Aha!” in nato se mi na obraz prikrade nasmešek. 🙂 Nekatere knjige so resnično take in mi to naredijo. Še dolgo jih ne pozabim.
Razlog zaradi katerega sem si sposodila knjigo je bil v prvi vrsti ekonomske narave. Menila sem, da mi bo izredno pomagala pri snovanju novih misli in idej za posel. Dala mi je vsekakor več kot to. Ugotovila sem, da je poleg poslovnega pridiha v njej še veliko veliko več. 😉 Knjiga je zanimiva tudi zato, ker je bila spisana v letu 1938. Takrat je po svetu vladala t.i. “The great depression”. To je bilo stanje vse do nekako začetka 2. svetovne vojne. Svet je bil v “ekonomski depresiji”, če se lahko tako izrazim. Bilo je dosti brezposelnosti in brezupa. Ljudje so bili doma, mnogi izmed njih niso videli več smisla… Knjiga pa – po drugi strani je bila tako zelo pozitivna, drugačna, polna navdušenosti… A ni bila izdana vse do lanskega leta. On in njegovi domači so se namreč bali odziva javnosti… Še sam hudič mu je dejal, da se naj pazi objave knjige, kajti kot je rekel, mu nihče ne bo verjel. To, da je bila knjiga izdana v času ponovnega padca delovanja ekonomije, nikakor ne more biti slučaj. 🙂
Napoleon knjigo začne z opisovanjem svoje zgodbe. Bil je zelo zanimiv človek. Mislec, pisatelj, poslovnež… Mnogo stvari se je lotil. V svojem življenju je spoznal vse veljake tistega časa od Edisona, Forda, Gillettea, Roosevelta do Carnegia. Nadaljevanje in tudi bistvo knjige pa tiči v intervjuju s hudičem. Hudiču je zastavljal nedvoumna vprašanja in nanje zahteval resnične in izčrpne odgovore! Mnenja o tem, ali je res intervjujal hudiča samega so si deljena. Dejstvo pa je, da je sam intervju izjemno dober!
Knjiga mi je dala ogromno! Nekaj je bilo potrditev, nekaj novega… Ko pa sem prebrala zgodbo o tem, kaj je storil v času ”krize” v Ameriki takratni predsednik Franklin D. Roosevelt pa sem si rekla: “Zakaj pa to ne bi bilo mogoče storiti sedaj?!” Možno bi bilo, a ne vem če bo kdo to storil. Franklin se ni pustil zmesti s strahovi, paniko in bojaznijo, ki je bila v njegovem okolju močno prisotna. Bil je mnenja, da se strah zamenja z zaupanjem in da se ne govori več o gospodarski krizi, temveč o gospodarskem okrevanju. Ste sedaj koga slišali, kje prebrali ali kakorkoli prišli v stik s takim mišljenjem v današnjem času? Sama nisem. Pa bi zelo rada. No, začela sem pri sebi. To ne pomeni, da sem slepa za ljudi, živali, ki so v stiski. Samo ne želim več poslušati teh laži v medijih in od ostalih, ki želijo paniko in strah ustvarjati… Njegov rezultat: Pred koncem prvega leta njegovega predsedniškega mandata je že zaustavil bojazen. Nadomestil jo je z vero, kot je sam rekel. Počasi, a vztrajno so se pomikali ven iz ”krize”. Bravo! Čudovito! V drugem mandatu mu to ni uspelo več, saj se je že začel podrejati (to je orožje hudiča) in postal je premalo odločen. Za nas je dovolj ta zgodba, da se da. Če se le želi. Seveda pa se učimo na primerih in tudi neuspehih. Torej Roosevelt je dober primer kaj se zgodi, če si neomajen in kaj se zgodi, če nisi.
vir slike: http://carlosapontejr.files.wordpress.com/2009/03/fdr_fear_quote1.jpg
Tole je samo za intermezzo… 😉 V prihodnjem blogu (sledi kmalu), ki bo nadaljevanje tega, pa se lotim bistvenih stvari, ki jih je priznal hudič. 🙂
vir slike:
