Moj vitiligo

Leta 2012 sem rodila drugega otroka, čudovitega fantka. Celo nosečnost sem se ga zelo veselila, a kar je sledilo si nikoli ne bi sama zaželela. Njegov prihod je našo družino postavil na glavo in jo razbil tako, da je nismo znali več sestaviti. V tistem obdobju, ko nas je premetavalo sem in tja sem zbolela za avtoimuno boleznijo. Vitiligo je avtoimunska kožna bolezen, pri kateri pride do izgubljanja kožnega pigmenta. Na koži se pojavijo bele lise, ki sicer niso nalezljive a znajo biti moteče, tudi estetsko. Meni so se pojavile le na obrazu, kjer jih je najtežje skriti. Čeprav sem pristala pri dveh dermatologih, se nikoli nisem resno ukvarjala s tem. Vsi so mi govorili, da je bolezen neozdravljiva in da se zna zelo razširiti in ko pigment enkrat izgine, izgine za vedno. Jaz sem jo sprejela za svojo posebnost. Kaj pa naj bi?

Prva leta sem imela občutek, da me ljudje gledajo drugače, nekaj jih je tudi stopilo korak bolj vstran, daleč najslabši del vitiliga zame pa je bilo izogibanje soncu in nošnja klobuka od maja do oktobra, saj te v predele brez pigmegmenta ne sme opeči sonce.

V tem istem obdobju sem iskala izhod iz težkih energij v katere smo bili vsi v družini ujeti in našla svojo skupino ter začela z delom na sebi. Najprej občasno, morda enkrat tedensko. V bistvu sem se kar nekaj let lovila in iskala svoj ritem, vmes tudi prenehala. A sem se vrnila, saj sem takrat že toliko vedela, da težava ne bo šla stran, če se samo s kovtrom pokrijem čez glavo in zaspim. Ni fajn, seveda ne, a zame je bilo nujno, da se soočim z izzivi. Da se slišim. In da se poslušam.

OGLAS

En trenutek sem bila dovolj močna, da sem sebe postavila na prvo mesto, pred vse ostalo. Zapustila sem mnogo poznanega, praktično sta iz tistega obdobja v mojem življenju ostala le otroka, vse ostalo se je spremenilo. Takrat se je tudi tok vitiliga obrnil v drugo smer, v nemogočo smer, kot bi trdili dematologi. Vem, da je to, kar se danes pozna na mojem obrazu bonus dela na sebi.

Štiri leta se mi je vitiligo širil. Ko ga je bilo največ je bil čez pol obraza in večino čela. Danes, po letu in pol ga je le še 50 %. Vsak dan se ljubeče namažem s čisto domačo konopljino kremo in se potrudim imeti se rada. Vitiligo sem dobila, ker sem vso pozornost namenjala zunanjosti, notranjost pa zanemarjala. In to sem morala spremeniti.

Katja Jakopič