O današnjem blogu razmišljam že dva dni, da bi ga napisala… Danes pa je ideja vzklila sadeže. Gre za mojo intimno, zelo osebno zgodbo… To je moje življenje in vse se zgodi z razlogom. Tako se je tudi to. Ne vem kdo vse točno bere moje bloge, a morda bom komu na ta način pomagala. Če bo tako, sem zelo vesela. 🙂
Na mojo duhovno pot me je zaneslo več dejavnikov, a mislim, da je bila zgodba, ki jo bom opisala glavni dejavnik.
V času obiskovanja srednje šole (zadnja dva letnika) so se v mojem življenju začele dogajati različne stvari… Imela sem določene težke zadeve s sošolci (zaradi katerih sem že razmišljala, da bi nehala hoditi v srednjo šolo, mnogokrat sem bila žalostna, pod stresom in skoraj vsak odmor sem bila v kapelici v bolnišnici,…), skoraj sem umrla za salmonelozo (manjkalo je čisto malo), mami je prvič zbolela za depresijo, zgodila se je prevara v družini, na koncu pa je mami še drugič zbolela. Tokrat zelo močno. Veselili smo se že tudi novega družinskega člana, a je mami žal splavila. (Dušici ni bilo namenjeno živeti, a vseeno sem se že tako veselila malega bitjeca… Naivno sem mislila, da bi to rešilo naše družinske težave, ki so se pojavljale že nekaj časa.) Vse se je samo nalagalo… In tako se iz večih razlogov po koncu srednje šole nisem odločila nadaljevati študija v Ljubljani.
Tisto leto po koncu srednje šole biti doma in iskati pripravništvo je bilo v začetku zelo težko, saj je sledilo dosti obljub, a nobena ni bila realizirana. Ni bilo namenjeno. Hvalabogu me je teta vzela v službo v trgovino, kjer sem si počasi lahko privarčevala dosti za svoj avto… Tako zelo sem si ga želela (da sem se sanjala voziti rdeči avto), saj izredno rada vozim. ♥ V tem času se je mami pozdravila, a kot boste videli, je bilo to samo zatišje pred nevihto.
Naslednje leto sem se odločila, da grem naprej v šolo, a bližje k domu… Ne (še) v Ljubljano, saj zanjo nisem bila pripravljena. Vedno ko sem namreč razmišljala o Ljubljani, me je zapopadla neka močna panika, skrb in strah kako bom lahko bivala tam in plačevala vse stroške sama… Zato je sledila logična odločitev: šola, ki je bila bližje mojemu kraju bivanja. Do takrat sem privarčevala že tudi dosti denarja za avto in bil je točno takšne barve, kot sem ga sanjala enkrat v svojih sanjah. 😉 V šoli mi je šlo super. Kaj super: Odlično mi je šlo! Bila sem zagnana, naučila sem se ogromno. Naučila sem se celo tako dobro, da mi je prišlo prav tudi v tistih časih, ko sem šla študij nadaljevati na fakulteto. Ampak… Kljub izredno dobremu uspehu na šoli pa vse ni bilo tako rožnato. V družini je prišlo do prevare, ki je mamici ”pomagala” tako zelo zboleti, kot še nikdar poprej… In tudi tako močne, da smo razpadli. Mami je zbolela za bipolarno motnjo in shizofrenijo naenkrat! Po vsej verjetnosti s primesmi depresije, ki jo je dobila in imela že od prej… Kot da to ne bi bilo dovolj sem za nameček v hiši začela slišati duhove. Mislila sem, da ne bom preživela teh hudih časov. Začela sem se sesuvati vase. Nisem se več poznala. Nisem vedela, kaj naj sama s sabo. V šoli ni skoraj nihče imel pojma kaj se dogaja… Navzven sploh nisem kazala… Bilo je ogromno straha, panike, joka, spraševanja kaj naj naredim, kako bomo to preživeli, kam to pelje… Kako rešiti situacijo… Večino časa sem bila sama ali v šoli, saj je očim delal in bil pri novi partnerki, mami je bila na svojem ali pa v bolnišnici ali pa hodila nekje, kjer nihče ni vedel (še sama se dostikrat ni spomnila kje vse je bila), sestra je bila že v Ljubljani, moj partner pa prav tako. Bilo je na meni, da premagam sama to izkušnjo. Ne rečem… So mi bili v oporo, ampak večina je bila na meni.
Mami je zelo trpela. Nisem ji vedno znala pomagati in kot je napisala Janja Jeanette, ljudje takrat nekako rečejo takšnim ljudem, da se naj k sebi spravijo, da so sami krivi in naj začnejo delati na sebi. To je bilo rečeno tudi meni in potem sem ta ”nasvet” tudi jaz in ostali govorila svoji mamici. Ampak… Kako? Le kako naj to počnejo, če se ne zavedajo kaj počnejo? Moja mami je takrat hodila okrog oblečena kot brezdomec, veliko je hodila po trgovinah in zapravljala denar (tudi najin s sestro, zato nama je bila še dodatno težko, saj ga je zmanjkalo za naju) za darila kar enim ljudem, pila, nič jedla,… Ob polnoči sva jo s sestro lovili po avtocesti, saj se je peš hotela odpraviti do moškega, kateri ji je bil zelo všeč in v katerega je bila bolestno zaljubljena. Enkrat smo se ravno tako po avtocesti peljale in je mami sredi vožnje odprla vrata in želela iti ven. Dvakrat je delala samomor! Obakrat hvalabogu neuspešno. Bilo pa je še ogromno drugih, neprijetnih prigod…
Sedaj lahko rečem, da so to ljudje rekli samo zato, ker ne znajo drugače. Nihče točno ne ve, kaj se podi po glavi ljudem, ki so duševno bolni, ki imajo privide (ki vidijo hudiča, ki dobijo skoraj ”čustveni zlom”, ko te vidijo oblečenega v črno barvo)… Drugače kakor s hospitalizacijo in tabletnim zdravljenjem jim (še) ne znamo pomagati. In nisem jezna na vse te, ki so mi to svetovali. Niti nisem več nase jezna, da sem to mamici tudi sama govorila…
….nadaljevanje sledi…
