Moški kot partner

Kot sem že pogosto napisala ali povedala, rojstvo otroka spremeni in v veliki meri načne oziroma poruši odnos med moškim in žensko kot partnerjema, ki sta ob prihodu otročka postala še starša. Združili sta se izjemno pomembni socialni vlogi, ki imata vsaka kup izzivov in pasti.

Večina partnerjev, ki so starši, ne zmore, niti ne ve, da je zdravo za odnos uvideti, kaj potrebuje in si želi partner od nas in ne zgolj kaj potrebuje otrok.

Ja, starši hitro pademo v vlogo, ko smo zgolj to, starši. In pozabimo na negovanje partnerskega odnosa, na to, kako nas naš moški potrebuje in kako si me želimo objema in razvajanja, pozornosti in toplih besed od našega dragega v tistih nekaj minutkah ali uri, dveh, ko dojenček miruje in spi. Vem, smo utrujene, izčrpane, neprespane, tečne in zadirčne, ker nam hormoni divjajo po organizmu, razganja nas od čustev ljubezni do otročka in nam je vse ostalo moteče. Naš moški se trudi biti skrben oče in je zmeden ob vlogi, ki mu jo je namenila poprej pozorna in ljubeča partnerka, ki ga sedaj kot mamica včasih ne vidi in ne upošteva. In tako se počasi začne krog očitkov, zamer, trmastih vztrajanj vsak na svojih stališčih, čas pa gre. Otrok odrašča, vidva pa toneta v močvirju odtujenega partnerskega odnosa. In ne vesta, kje je pot nazaj do vaju kot partnerjev, saj vaju otrok v slabih dveh desetletjih ne bo več potreboval, ker bo odšel svojim izzivom naproti.

OGLAS

Sedaj pa si poglejmo malce obrnjeno situacijo. Otrok je star pet let in mož oziroma oče se mu je popolnoma posvetil. Celoten svoj urnik in življenje je podrejeno potrebam otroka. Žene ne vidi več kot čustveno osebo in kot žensko, se je ne dotakne več, ne sliši njenih prošenj, da ga pogreša kot svojega partnerja in zaveznika, da si ga želi in da počasi ne zmore več biti nevidna in nekoristna v njunem partnerskem odnosu. Dobesedno takole mu je rekla »Ob sebi potrebujem moškega kot partnerja in ne moškega kot očeta svojega otroka!« Prosila ga je, naj jo vendarle vidi, jo kdaj objame, poljubi, ji nameni zgolj delček pozornosti, ki jo sicer partner namenja otroku.

Partner jo je gledal in jokal. Ni mu bilo nič jasno. Pravi, da se noro trudi, da bi bil super očka otročku, da je tudi on zmatran, ker dete še sedaj slabo spi in se najrajši zvije k očiju v objem, ata pa ne zatisne očesa, ker se boji, da bi ga pomendral pod sabo v postelji. Da ima rad svojo ženo in da res ne ve, kaj bi ona rada od njega, kaj za vraga pričakuje, saj se on trudi, da vzorno skrbi za njunega otroka in da bi to moralo biti po godu tudi njej.
Gospod dolgo časa ni dojel, da kljub ljubezni do otroka, mu grozi, da njegova soproga ne bo več zmogla pritiska čustveno praznega partnerskega odnosa in razmišlja o ločitvi. Sicer pravi, da seveda želi skupno skrbništvo, a partner si sploh ne more predstavljati, da otroka ne bi videl po nekaj dni skupaj, ko bi bil otrok pri mamici. Ruši se mu svet. In vztraja na tem, da sploh ne vidi in ne razume zakaj bi se ločila? Saj imata vse, streho nad glavo, vsak svojo službo, otroka in imata se rada ter da je cilj, da je za otroka poskrbljeno.

Pogosto slišim, da se imata partnerja rada, a problem je v tem, ko se je partnerski odnos razgradil, ko je v našem primeru partnerka ostala tako rekoč sama v odnosu, saj je mož vse svoje potenciale usmerjal v njunega otroka.

Ponovno bi poudarila, da je pomembno ravnotežje med biti partner in biti starš, da si vzamemo čas in prihranimo nekaj energije za našega dragega ali drago, da si vidva kot partnerja morata biti pomembna, ne zgolj vedno dajati na prvo mesto otroke. Oni so nam »posojeni«, saj imajo njim lastno pot in naloge kasneje v življenju.

Naša odgovornost pa je, da jih vzgajamo v zdravem partnerskem odnosu, ker tega se bo otrok naučil in ga tudi oblikoval kasneje v odraslosti.