Ne morem mimo dejstva, da se mnogi posamezniki, tako odrasli kot najstniki in celo otroci okoli desetega ali enajstega leta starosti počutijo tako, kot da so v depresiji. Sama sicer nisem kompetentna in ne izšolana za strokovnjaka na področju depresije, a nekaj znanja in predvsem izkušenj se je v teh letih že nabralo, da lahko svetujem, kako ublažiti simptome depresije ali jo celo premagati. In ne, ne predpisujem nobenih antidepresivov.
Kot sem nekje zasledila, je lahko 10.000 korakov na dan enakovrednih enemu odmerku močnih antidepresivov. Verjetno že vsi vemo, da hoja v naravi res izjemno pomaga k zvišanju dobrega počutja, lažje premagujemo notranje stiske, tesnobo in strahove, ki nas sicer pogosto ovijejo v svoje zanke, iz katerih se včasih res težko izvijemo.
Zelo sem začudena, da imajo mnogi posamezniki predpisane antidepresive, ne da bi jim zdravniki predhodno dali pregledati hormonsko sliko, saj nimajo vsi znižanega nivoja serotonina, na čemer temelji velika večina zdravil.
Zato tudi marsikdo pove, da jih sicer jemlje, a da ni nič boljše, le da ima občutek, da mu to pomaga. Seveda ima vsakdo pravico, da se odloča, kot želi, a vseeno sama trdim, da se je o vseh učinkovinah in seveda stranskih učinkih potrebno res skrbno in natančno poučiti in vedeti, kaj vnašamo v organizem, sploh v obdobju pubertete.
Zadnje čase sem raziskovala, kako na naše počutje vpliva nizek nivo dopamina. Vas zanima?
Torej, dopamin je živčni prenašalec, ki deluje v možganih in je vpleten v mnoge osnovne možganske funkcije. Sprošča se, ko se počutimo nagrajene in ko občutimo zadovoljstvo. Če imate nizek nivo dopamina, se poveča možnost za nastanek različnih odmikov od povprečno zadovoljnega občutenja sebe oziroma se povečuje možnost nastanka depresivnih stanj.
Eno od posledic nizkega dopamina je kratkotrajna sposobnost koncentracije, šibka fokusiranost na določeno nalogo. Pojavlja se tesnoba, ki jo občutimo kot notranji nemir in tresenje. Lahko se počutite »čustveno sivi«, torej ne občutite ne sreče, radosti ali zadovoljstva, kot tudi ne žalosti ali jeze, ste pač čustveno prazni, oziroma se tako počutite. Lahko se vam zdi, da so vaši možgani tako rekoč prazni in sploh ne znate več rešiti kakšne enostavne naloge. Nič vas ne veseli, nimate volje, da bi karkoli začeli, saj vam je vseeno in tudi ne zberete toliko energije, da bi kakšno nalogo pripeljali do konca. Ne zmorete se organizirati ali pripraviti načrta za čez dan, pa tudi ni vam mar, ali se bo kaj vmes zgodilo ali ne. Nimate nobene motivacije, ne zmorete se učiti in koncentracija je izredno kratkotrajna.
No, lahko bi še naštevala, a mislim, da ste dobili sliko, kako pomembno je poskrbeti pravočasno za svoje čustveno in psihično zdravje, tudi tako, da si redno date pregledati kri, tudi glede hormonske slike. Seveda k povečanemu občutenju notranjega miru in radosti veliko prispevajo uravnotežena prehrana, gibanje, pozitivno razmišljanje s tendenco proaktivnega iskanja rešitev, druženje s pozitivnimi in naklonjenimi ljudmi, ki nas sprejemajo takšne kot smo.
Ko smo v ravnovesju tako zunaj sebe v odnosu z drugimi ljudmi, kot znotraj sebe, da optimistično gledamo v prihodnost, pridobimo dovolj veliko motivacijo in ljubezen do sebe, da se spravimo v akcijo in spremenimo dosedanje vzorce in navade, ki so nas morebiti potegnili v spiralo nezdravega odnosa do sebe. Vredno se je potruditi.
V branje priporočam knjigo Iskreno o osebni rasti >>
