Kdo si?
Kdo si sam sebi? Kako gledaš nase? Se jemlješ kot sebi najboljšega prijatelja? Veš koliko si že dal skozi v svojem življenju…? Kje vse si bil, stopil, koga vse si spoznal in kaj vse si že pretrpel? Koliko ljudi si spoznal vse v svojem življenju in kdo vse je odšel že stran od tebe in tvoje poti?
Te to dejansko definira ali ostaneš vedno sam sebi zvest – tudi ko je težko… Ker roko na srce in če smo mrtvo resni – edini človek, ki je z nami od rojstva do smrti – smo ravno sami sebi. To smo mi. In nihče drug. Ne družina, ne partner, ne najboljši prijatelj… Nihče. Če so ti nekateri namenjeni, se bodo vedno vrnili nekako po nekem ključu nazaj na pot…
Poveš in narediš vedno le tisto, kar čutiš in ne kar od tebe nekdo pričakuje nekdo drug? Si rečeš kdaj: “Ponosen sem nate.” “Lep si.” “Čudovit si.” Ker smo zelo dobri pri hvaljenju in prijaznosti do drugih, pri nas jo pa včasih ali bolje rečeno neredko (z)manjka.
Se postaviš zase, ko se ti godi krivica? V živo se spomnim dogodka, ki se mi je zgodil kakšen mesec nazaj. S prijateljem sva čakala v vrsti na popravilo mojega mobilnega telefona. Pred mano se je vrinila starejša gospa (upokojenka, za katere pravijo, da že kar pregovorno nimajo časa – ampak to je edino, kar zares imamo…), kateri ni kazalo, da jo to moti oz. da se bo opravičila. Kar ”vrelo” je v meni, ker sem čutila to nesramnost in sprenevedanje. “Saj sva ja dva v vrsti”, sem si mislila. To že težko spregledaš. Da je bil ”lonec” poln, se je še moj prijatelj šalil, da je nesramna do mene in češ, da se dela neumno. No, gospo sem v miru pustila, da je opravila svoje, nato pa sem jo lepo vprašala, če je res bila prej v vrsti. Bila je čisto šokirana! Rekla sem ji, da če bi lepo vprašala, če jo spustim dalje, bi seveda rekla ja, da to kar je pa naredila, je pa zelo nesramno od nje… Nisem si pustila, da se nekdo do mene tako obnaša in občutek je bil fenomenalen. Še vedno bi to naredila, ker vem, da sem naredila prav. Gospa je pa seveda pričakovano ostala brez besed…
Se ceniš? Uporabljaš svoje telo za prav namen? Svoje oči? Roke? Usta? Ušesa? Srce? Prisluhneš intuiciji? Ji daš veljavo?
Iščeš potrditev in veljavo drugih? Ali je ne potrebuješ?
Ko ti nekaj ne gre? Kaj so tvoje misli in besede? Se potrudiš ali celo poiščeš pomoč ali se takoj začneš zmerjati in govoriti grdo o sebi?
Si si všeč tudi ko se malo zrediš in imaš dva ali tri kilograme več? Ko ti zraste mozoljček in se nato zazreš v ogledalo… Povej mi. Kaj vidiš? Vidiš čez to ali si takoj misliš, da ne izgledaš dobro? Zakaj je to tako pomembno? Dnevno se srečujem z bolnimi ljudmi (delam s pacienti), pa si nikdar ne mislim o nobenem da je grd. Vidim onkraj tega. Vidim lepe duše. Vidim sijoče oči. Vidim borbo. Vidim prijazne ljudi. Vidim človeka. Vidim nekoga, ki me potrebuje. Nekoga, ki mu rade volje ustrežem. Nekoga, kot bom mogoče nekega dne sama…
Kako, le kako lahko mislimo, da bo nekdo želel biti naš najboljši prijatelj, če še mi sami nismo samemu sebi to?
To življenje nam je dano oz. smo se odločili zanj z namenom… Tudi v tem vidim namen – da postajam sama sebi prijateljica, ne pa sovražnica. Edini človek sem, kateri bo stalno z mano. Skozi srečne dni, skozi dni, ko bo resnično težko. Ko me bo bolezen položila v posteljo… Ko bom razočarana, zapuščena, prevarana… Ko bom na počitnicah in ko bom “švicala” v službi. Ko bom rojevala, ko bom umirala. Torej – bodimo si dobri sami s sabo. Saj vemo: “Kar je znotraj je zunaj”. In obratno! ;)
