Nalezljivost

Nalezljivost je beseda, ki opisuje stanje, v katerem se lahko ali ne nalezemo nečesa ali nekoga. Pri nas, v Sloveniji je ne preveč prepoznavna, saj se bolj osredotočamo na to, kaj se zgodi na koncu procesa nalezovanja.

Znotraj sebe imamo namreč močno prepričanje, da je to, kar se dogaja med procesom nalezovanja, nepomembno.

Mogoče je termin relativno nepoznan iz razloga, ker nalezljivost v glavnem uporabljamo v povezavi z medicino, bolezenskimi stanji ipd. Le-ta pa niso preveč zaželjena stanja našega uma.

OGLAS

Um je namreč tisti, ki opazi, da smo zboleli, um je tisti, ki opazi, da se je nekaj spremenilo v naši fiziologiji, čustvih, mislih. Ljudje pa ravno nismo naklonjeni spremembam v smer, ko se stanje, ki ga doživljamo v sebi, spremeni v smer, ki ni zaželjena za nas same.

Vsi bi rajši bili, da ne bi bili nalezljivi. A narava fizičnega sveta je pač lepljiva, kar pomeni, da si mi, v prvi osebi ednine, želimo razne stvari, te stvari pa nas naredijo lepljive.

Nalezljivost bi lahko enačili s koeficientom lepljivosti, saj se gre namreč, kot pri muholovki, da se nanjo nalepi nekaj, kar se nahaja v okolici. Muholovke so zelo nalezljive, nalezljivi pa so tudi lističi za lovljenje moljev.

So sladki, oddajajo vonj po nečem, kar si te živalce želijo.

Torej je vzrok nalezljivosti nekaj, kar nekdo ali nekaj oddaja, da bi se mi, kot posamezniki, ki doživljamo sebe v prvi osebi ednine, nalezli. To, da doživljamo sebe v prvi osebi ednine pomeni, da najprej doživimo sebe kot sebe in šele potem nekaj drugega.

Res pa je, da mnogokrat zamenjamo to, kar so čustva, občutki, ideje, spomini nekoga drugega za svoja lastna.

Fiziološko, telo oddaja neke substance, ki se jih nalezemo, ko komuniciramo z nekom. Prav tako naš um oddaja neka čustva, misli, občutke, ideje, ki okužijo naš um.

V osnovi je nalezljivost dobra stvar, ko se gre za poučevanje, posnemovanje, igranje vlog. Nekateri pravijo temu fenomenu psihodrama, saj se nalezemo med igro psihodrame njihovih čustev, misli, občutkov ipd. tako zelo globoko, da se z njimi zlijemo. Razlika je le v tem, da je psihodrama nekaj, na kar odreagiramo kot na svojo zrcalno sliko.

Nalezovanje je torej pozitivno in negativno. Nanj lahko odreagiramo na oba načina. In na pozitivnega odreagiramo, ko nam je nekaj všeč, na negativnega, ko nam ni.

In tu nastane težava…

Večino stvari v življenju smo naučeni, kako nam morajo biti vešč. Mamina hrana je najboljša, čustva partnerja so čudovita, izdelek, ki nam ga nonstop molijo pod nos privlačen ipn.

Ta svet temelji na nalezljivosti, dokler pač ne ugotovimo, da je več ne potrebujemo.

Otroci, ki izražajo talent, niso nalezeni z resničnostjo starejšim. Ko pa jih starejši začnejo učiti, da se je pomembno navezati oz. nalesti na to, kar jim oni govorijo, pa mnogi od njih izgubijo svoje talente.

Takrat se navežejo na nekaj, kar znotraj njih ruši njihovo lastno harmonijo.

In to se počne v tem svetu.

Mnogokrat zaradi nerazumevanja, kaj kdo potrebuje želimo, da bi se nalezel z nami, z našo potrebo, da sledi nam, z našim načinom. To vsekakor počnejo doma starši, v šoli in vrtcu vzgojitelji in učitelji, v službi, v družbi, ipd.

Nalezljivost je lahko pozitivna kakor dolgo služi nam v prvi osebi ednine, torej tam, kjer sami čutimo sebe in svoj stik s tistim, kar za nas pomeni biti jaz. V svetu, kjer živimo in nas trenirajo na potrebo, da sledimo drugim, pa se nalezljivost kaj hitro lahko obrne v negativno smer, torej v smer, kjer zadovoljujemo druge medtem, ko rušimo svojo povezavo s samim sabo.

In to je največkrat nekaj, kar je prisotno. V trenutku namreč, ko ti je porušen tvoj lasten občutek za tebe, podležeš tistemu, kar pa je mamljivo. In mamljivo je tisto, kar so nas naučili, da mora biti mamljivo.

Biti svoj, suveren posameznik, ki deluje iz svojih lastnih interesov, iz svojega lastnega načina, je v svetu, kjer vsi mislijo, da vedo, bolj kot ti sam, v prvi osebi ednine, je težko.

To pa zato, ker je normalno, da je otroka pomembno naučiti hoditi, govoriti ipd., mladostnika usmerjati in naučiti nekaterih osnovnih veščin življenja, ipd. In to je čudovita stvar, saj so starši zelo povezani s otrokom, mladostnikom, drugi pa manj.

Otrok postane isti kot starš, ker se naleze njegovega izvajanja, govorjenja, delovanja. Seveda to drži, če ni dovolj samozavesten, da bi sledil sebi.

Slediti sebi pomeni, slediti notranjimi impulzom, kar je mnogokrat potlačeno. Starši, ki so bili naučeni, da naj sledijo zunanjim impulzom, so se naučili biti nalezljivi za to, kar prihaja od zunaj. In to, kar oni so (starši) se potem prenaša na otroka.

Če so starši tisti, katerih namen je slediti pravilom, ki presegajo njihov občutek za njih v prvi osebi, ne samo za občutek za njih, ki se kaže kot dobro počutje, veselje ipd., potem je verjetno, da bodimo tudi takšnega otroka.

Če pa ima otrok trdnejšo voljo kot starši, pa začenja vedno bolj opažati, da se ne gre za druge, temveč zanj samega.

Seveda je tu meja. In to je meja, kako slediti sebi in hkrati zadovoljiti pravila, ki so potrebna do bivamo drug z drugim. Vendar pa če ima otrok “stil navezovanja” na nekaj, kot starš in to ni v njegovem lasten interesu, potem lahko zelo, zelo zabrede.

Stil navezovanja je nekaj, kar izvira iz nalezljivosti in ne obratno, kot bi si mislil marsikateri psiholog, psihiater itn. Pred tem, kot se navežeš, moraš nujno biti napeljevan na nekaj, da bi se navezal.

Navezovanje pa povzroči navezljivost oz. proces, ki se trudi, da bi nekoga okužil s tem, s čimer ga okužuješ.

Okuževanje je dobra stvar samo če je v interesu tistega, ki se rabi okužiti. To je v proizvodnem procesu niz funkcij, operacij, nalog, ki preprečujejo nastanek delovnih poškodb, prenosa stresa, v družbi okuževanje drugih s svojimi stališči, mnenji ipd.

Med tem, kar je dobro za posameznika in kaj ni, je zelo tanka meja. Vsi smo bili otroci, vsi smo “pokasirali” kaj od naših staršev. Seveda pa se zgodba prenašanja na konča samo pri njih.

Pokasirali smo tudi od njihovih staršev in od generacij, ki so prišle pred njimi.

Vedno, ko pokasiramo nekaj, se nalezemo z nečim, kar je ali pa ni v našem, na višjem interesu. Mnogo tega, kar smo pridobili od učiteljev, vzgojiteljev, znancev, prijateljev, družinskih članov ipd. je in ni tisto, kar rabimo.

Težava pa je, da tega, česar ne rabimo, ne opazimo pri tistih, ki jim zaupamo takoj. To se začne kazati šele po preteku nekaj časa. Po navadi šele, ko se razidemo.

Z lahkoto namreč vidimo, da je stopnja, kjer je naša meja, da nas nekdo želi okužiti z nečim prestopljena. Vprašanje le je, če jim želimo slediti še naprej ali ne. In tukaj se začnejo stvari komplicirati.

Vsak od nas ima znotraj sebe kompas. Vsak od nas ima tudi znotraj sebe občutek, kako daleč je pripravljen “potrpeti”, se poniževati, predajati gaslightingu tega, kar drugi počne, saj se gre za neke vrste obsipavanje z njihovo svetlobo, z njihovimi mislimi, občutki ipd.

Dobro je biti pazljiv in ne dovoliti, da se to, kar imajo oni za povedati, izražati ipd. ne preliva na nas, ker ima vsak od nas znotraj sebe nekaj, kar se preliva. Zelo malo je tistih, ki tega ne počnejo.

V trenutku namreč, ko želiš nekoga nekaj naučiti, se že gre za poizkus prelivanja, gaslightinga, kjer lahko človek izgubi občutek za sebe, kot v primeru talentiranih otrok, ali pa ne.

Naš fokus v družbi, družinah in posameznikih bi moral biti na krepitev notranjega zavedanja, da so posamezniki to, kar so, ne tega, da morajo biti to, kar si za njih želijo drugi. To, da veš kdo si, veš tudi kje je tvoja meja. In če te jo nenehno učijo, kako jo poteptati, potem si že na dobri poti, da se daš nezavedno okužiti.