Obstaja veliko različnih vrst meditacije in celo mnoge variante iste vrste meditacije. Tako ljudje pogosto vprašajo: “Katera je najboljša tehnika meditacije?” In ko so že nekaj časa meditirali, vprašajo: “Kako vem, da tehniko izvajam pravilno?” Obstajajo štirje kriteriji, ki jih lahko uporabimo pri oceni tega, kar je Buda imenoval “napredek, rast in podpora” (vuddham, virulhim, vepullam) v meditaciji.
Če ste :
(1) na splošno bolj srečni, kot ste bili pred začetkom meditiranja,
(2) če opažate rast pozitivnih in zmanjševanje negativnih kvalitet v sebi,
(3) če ste bolj sproščeni in bolj odprti in
(4) če ste v stanju biti bolj objektivni do sebe.
Vse to so dobri kazalci, da vaša meditacija gre v smer, kamor bi morala iti.
Določeni pristopi k meditaciji in stališča, s katerimi jo nekateri ljudje povezujejo, lahko tiste, ki jo prakticirajo, napravijo napete, čemerne ali pa pretirano resne. Kralj Pasenadi je opazil pomembno razliko med privrženci drugih učiteljev in Budovih učencev. Prvi so izgledali namrščeni in trpeči, “da jih človek ne bi želel ponovno videti”, medtem ko so bili drugi “nasmejani, veseli, odprti in radostni, iz njih je žarčila pozitivna energija, sproščenost, brez kakršnekoli napetosti, bili so zadovoljni z vsem kar so dobili in imeli so um kakor jelen v gozdu” (M.II,121). Velikokrat je Buda povezoval uravnoteženo in zrelo meditacijo, ter srečo. “Um, ki je srečen, postane zbran” (sukhino cittam samadhiyati), “pozoren človek postane srečnejši” (satima sukham edhati), “Nekdo bi pomislil: ‘Morebiti lahko ta slaba mentalna stanja izginejo… in človek še naprej ostane nesrečen.” Ampak, tako ne smemo razmišljati. Če slaba mentalna stanja izginejo… ostane le prijetnost in radost, vedrina, pozornost in jasnost, a to je stanje sreče” (D.I,73; S.I,208; D.I,196).
Namesto, da sebe vidijo takšne, kot so v resnici, imajo nekateri meditanti o sebi sliko, kakšni bi “morali” biti in tedaj uporabljajo zatiranje in razne zvijače, da bi sebe nekako spravili v to sliko. Rezultat je pogosto telesna togost; napet izraz lica brez nasmeha, prisiljeni gibi in togo telo. Drugi meditanti razvijejo neko od oblika psihološke togosti, postanejo puritanski in nefleksibilni v odnosu do tudi najmanjših pravil in dogmatski glede interpretacij Dhamme in tehnik meditacije. Take ljudi pogosto slišiš ko trdijo, da je njihov način meditiranja “absolutno pravilen” in da so drugi načini, čeprav se le malo razlikujejo, “absolutno napačni”. Takšna fizična in psihološka togost je zelo slab znak. V nasprotju s tem, ima uspešen meditant dovolj zaupanja, da se “sprosti in razpusti lase” (appossukka, pannaloma) brez da bi postal zanikrn, in ima sposobnost, da vidi koncepte Dhamme in meditacijske tehnike kot koristna orodja, ne pa kot nekaj absolutnega, za kar se mora vezati.
Uspešna meditacija bo postopno oslabila ego, tako da naša slika o samem sebi postane manj pomembna, okrepila pa bo nevezanost, vključno z nevezanostjo do naših negativnosti. Torej, meditanti bi morali biti sposobni, da vedno bolj realno in globoko ocenjujejo sami sebe in da so iskreni in pošteni glede svojega notranjega življenja. Postati bi morali bolj sprejemljivi za nasvete svojih duhovnih prijateljev in učiteljev, bolj sposobni priznati napake, bolj pripravljeni sprejeti pohvalo, brez zardevanja in kritiko, brez da bi se postavili v bran. Zreli meditant bo, je rekel Buda, pripravljen, da “svojemu učitelju ali izkušenemu menihu odkrije svoje nečistosti takšne, kot so v resnici” (A.IV,189-90).
Na vprašanje: “Katera je najboljša tehnika meditacije?”, bi odgovor bil: “Če kvalitete, ki so naštete zgoraj, postanejo bolj očitne, kot posledica prakticiranja meditacije, potem je to najprimernejša tehnika za vas “.
Avtor: Shravasti Dhammika
vir: Progress In Meditation, dhamma musings http://sdhammika.blogspot.com/Prevod: Bojan Božič / avgust 2010, rev.januar 2014, http://www.slo-theravada.org/
