Zakaj torej kupujemo le tako?

“Zaradi oglaševanja popolnosti se potrošniki podzavestno odločijo za svetleče, nepobuškano jabolko”

“Pridelovalci pogosto že sami izločajo ‘izmaličene’ pridelke. Dogaja se celo, da kmetje v slabih razmerah pridelke raje pustijo kar na polju,” pojasnjuje Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja in del krivde za uničevanje hrane, ki ji razen “popolnega” videza ne manjka nič, pripisuje tudi zdaj že ukinjenim evropskim pravilom.

Kdaj ste v trgovini nazadnje videli krompir v obliki srca ali korenje s tremi koreninami in še kakšnim izrastkom ob strani? Še nikoli? Nič nenavadnega. Le redki pridelovalci namreč takšne izdelke sploh poberejo z njiv ali pa jih zavržejo po prebiranju, čeprav gre za zdravo sadje ali zelenjavo, ki ji ne manjka nič – razen “popolnega” videza, seveda. Koliko takšne hrane konča v smeteh, kompostih kot hrana za živali ali pa ostanejo na njivah, ni znano.

The Economist navaja, da bi bil lahko delež takšne zavržene hrane med petino in skoraj polovico vse hrane, ki jo pridelajo v ZDA. V društvu Ekologi brez meja podatkov preprosto nimajo, priznava Katja Sreš iz društva: “Številskih podatkov o tem žal ni, saj hrana, ki jo zavržejo ali na polju pustijo kmetje, ni obravnavana kot zavržena hrana.”

OGLAS

Zmotno prepričanje, da je lepo živilo dobro in kakovostno, hrana nepopolnih oblik pa ne

In zakaj se to dogaja? “Vzrokov za to je zagotovo več. Prvi je vsekakor ta, da ‘nepopolna’ hrana sploh ne pride do trgovskih polic. Če pa že zaide v asortiman, pa se zaradi oglaševanja popolnosti potrošniki že podzavestno odločijo za svetleče, nepobuškano jabolko. Najbrž je razlog, zakaj pride do te odločitve, tudi dejstvo, da videz povezujemo z ‘vsebino’. Torej, lepo živilo je dobro in kakovostno, hrana nepopolnih oblik pa pač ne,” zmotno dojemanje potrošnikov, pridelovalcev in ponudnikov, da je lepa hrana tudi dobra, opisuje ekologinja.

Vseeno pa se to prepričanje počasi – tudi zaradi osveščanja o tem, da se hrane preprosto ne meče stran – spreminja. V društvu Ekologi brez meja so namreč v sklopu akcije Ne meč’mo hrane stran! opozarjali tudi na to dimenzijo zavržene hrane in potrošnike spodbujali, da posežejo tudi po ‘nepopolnih’ izdelkih. Vendar se stvari premikajo počasi, opozarja: “Komaj leta 2016 smo dobili definicijo, kaj zavržena hrana sploh je, in konkretne številke. Do naslednjega poročila Statističnega urada tako težko rečemo, ali so naša prizadevanja padla na plodna tla.” “Vsekakor pa opažamo pozitiven trend pri ozaveščenosti posameznikov, ki se vedno bolj trudijo prilagoditi svoje nakupne navade ranljivostim našega okolja,” izpostavlja pozitivne učinke akcije.

“Če je povpraševanje, je tudi ponudba”

Trgovci tako zadnje čase na policah ponujajo tudi hrano, ki je bila nekoč lepa, zdaj pa jo že načenja zob časa, kar pa še ne pomeni, da ni še vedno užitna (ali okusna). “Trgovci so odvisni od kupcev in jih ob zadostnem ‘pritisku’ tudi upoštevajo. Tako lahko vidimo, da se vedno več trgovcev zaveda, da je Zero Waste način življenja trend, posledično pa imamo na voljo vedno več živil na rinfuzo. Tako bi moralo biti tudi z ‘grdo’ hrano,” pravi Sreševa in dodaja, da je na tej točki nesmiselno pričakovati na rešitev “od zgoraj”, torej od politike oz. zakonodajalca. Ukrepati morajo potrošniki, meni: “Če je povpraševanje, je tudi ponudba. Čakati na zakonske ukrepe je nesmiselno, trgovci in potrošniki imajo moč, da stvari sami uredijo in to precej hitreje.”

Bizarna evropska pravila so odpravljena, ampak …

Sicer pa se stvari na tem področju počasi urejajo tudi zakonsko. “Do nedavnega je evropska zakonodaja dejansko preprečevala prodajo ‘nepopolnih’ izdelkov. Nekatera pravila so bila zelo bizarna. Šparglji niso smeli v prodajo, če ni bilo vsaj 80 odstotkov njihove dolžine zelene, krivulja kumaric je bila določena na milimeter natančno. Vendar pa je Evropska unija v želji po zmanjševanju zavržkov hrane to regulativo precej omilila,” pojasnjuje ekologinja.

Danes za živila veljajo t. i. tržni standardi, ki določajo, da morajo biti proizvodi: nepoškodovani, zdravi (oz. ne smejo biti gnili ali poškodovani) čisti, praktično brez vsake vidne tuje snovi, praktično brez škodljivcev, praktično brez poškodb, ki bi jih na mesu povzročili škodljivci, brez odvečne zunanje vlage, brez kakršnega koli tujega vonja in/ali okusa, navaja zahteve Sreševa.

Ob tem pa opozarja: “Seveda pa je na koncu trgovec tisti, ki določi, kakšna živila bodo zasedala njegove police. Pogled na bleščečo in popolno trgovsko ponudbo nam tako daje občutek, da so prodajalne še vedno pod vplivom teh standardov, ki pa niso več v veljavi, oz. obstoječe trgovske standarde tolmačijo zelo strogo.” Marsikje v tujini tudi zato nastajajo majhna nišna podjetja, ki se ukvarjajo samo s prodajo hrane “nepopolnega” videza. Pri nas tega še ni, priznava sogovornica. Morda pa se najde kdo, ki bo to spremenil.

Avtor: Tanja Kozorog Blatnik
Vir: rtvslo.si