Nasilje ženske nad moškim

Je še ena tabuizirana tematika, ki jo obravnavam tokrat in zasluži vso našo pozornost. Morebiti se vam bo v nadaljevanju branja dozdevalo, da sem pa tja pretiravam z dejstvi, a bodite prepričani, da navajam primer, ki se dejansko dogaja oziroma se še vedno za tesno zaprtimi vrati slovenskih domov.

Ko govorimo o družinskem nasilju, večina izmed nas takoj pomisli na predvsem fizično nasilje moškega nad žensko, saj je to stereotip, ki sicer na žalost še kako drži. Moški so pač telesno močnejši, ženske v patoloških odnosih se jih bojijo in zaradi čustvene in verbalne manipulacije ter prevzete vloge žrtve živijo v neprestanem strahu, kdaj bodo kaj narobe naredile in bile deležne nasilja, ki kot vemo, ni zgolj fizično, ampak je zelo boleče tudi verbalno in čustveno nasilje.

Na tem mestu navajam nasilje, ki je veliko bolj skrito in ne toliko izpostavljeno, namreč nasilje ženske nad moškim. Še vedno je trdno ukoreninjeno tradicionalno mišljenje, da naj v družini nosi hlače moški, ki ima tudi pravico kaznovati neposlušne člane družine. V našem primeru pa gre za »kaznovanje« in nasilje žene nad možem oziroma partnerjem.

OGLAS

Mož dolga leta pasivno prenaša vedno hujše izbruhe nezadovoljstva žene, ki so se začela z malenkostmi, ki ji niso bile po godu, pa je bentila vedno bolj, bila vedno bolj neobzirna, žleht in nikakor ji ni mogel več ustreči v nobeni zadevi. Kakor je pri nasilju običajno, se stopnjuje in sicer od na videz nedolžnih pripomb, preko strupenih zahtev do nenadzorovanih izbruhov jeze, verbalnega nasilja, ki v zadnji fazi preide do fizične nasilja. Seveda se v vsem tem vmesnem času dogaja tudi čustveno in psihološko nasilje, ki je mnogo bolj perfidno in ga žrtev sprva niti ne zaznava. Ko se v našem primeru mož sooči z zadnjo stopnjo, je veliko prepozno za kakršen koli glas razuma.

Žena je prevzela dominantno vlog v družini, ona je tista, ki zapoveduje in zahteva ubogljivost ter vsako neposlušnost težko kaznuje. Saj vem, porekli boste, da pretiravam, a dejstva so na žalost točno takšna, kot so tukaj opisana. Mož ni soprogi nikoli zmogel dati meje, tudi na začetku zveze ne, ko bi morebiti še lahko igral nekoliko bolj pomembno vlogo v zakonu, a ker je bil že na začetku zveze vzet v strah s strani žene, ki je zaznala, da lahko igra vlogo »šefinje«, se ji tudi po mnogih letih zakona ne zmore, ne zna in noče upreti. Da, prav ste prebrali – noče se upreti neznosnemu odnosu, v katerem je popolnoma prepleten in zapleten. Pravi, da ji ne more kar vse pustiti po toliko letih, on se ne more od nje odlepiti, ona pa ima v njem idealen objekt lastnega izživljanja, ki se včasih konča tudi z brcami ali zaušnicami. Gospoda je sram, da se to dogaja, skriva in taji, svojo uteho pa je našel v alkoholu, končal pa z uničenimi živci v ustrezni ustanovi oziroma na zdravljenju.

Opisan je primer, ki je res nekoliko skrajen, a verjemite, da realen. Kdo lahko vzame tega gospoda pod svoje okrilje? Kdo mu lahko nudi primerno zaščito in psihosocialno pomoč? Komu naj potoži, da mu bodo verjeli?

Kot vsako vrsto nasilja, tudi tovrstno izživljanje žene nad možem ni dovoljeno in ne sme biti tabuizirano. Če kdo prepozna ali ve za podoben primer oziroma je sam žrtev, naj poišče pomoč, naj se upre – nasilje je potrebno obsoditi in o njem govoriti, nikar ga potiskati pod preprogo!