Ne dvomite v svoje sposobnosti

Zdi se mi, da za nas Slovence velja, da smo delavni, ustvarjalni, vztrajni, pa tudi premalo samozavestni in dvomimo v svoje sposobnosti. Koliko krat slišim od svojih strank, da so venomer od svojih staršev slišali, da niso dovolj dobri, da iz njih ne bo nič kaj prida, da nima smisla, da se izpostavljajo in da naj se rajši prilagodijo drugim.

No, to se mi res ne zdi zdrava popotnica za odraslo osebo, da bi lahko razvijala svoje darove in sposobnosti. Sama sem bila vzgojena čisto drugače, pravzaprav nasprotno.

Starša sta mi govorila, da sem sposobna in močna oseba, da naj stremim k boljšim od sebe, naj iščem višje cilje in naj se trudim, da jih realiziram.

Oče mi je razlagal, da naj razmišljam s svojo glavo, saj da imam glavo za to, da uporabljam svoje možganske vijuge in ne zgolj, da imam »frizuro«. Ste tudi vi kdaj kaj podobnega slišali od svojih staršev kot popotnico za odraslost?

Vem, da je pritisk okolja in neke splošne povprečnosti slovenski družbeni normativ. A kaj, ko bi to počasi obrnili na glavo? In bi svojim otrokom razlagali, da lahko dosežejo neverjetne uspehe in so sposobni ter kreativni v iskanju raznih rešitev in novih poti? Seveda je treba pri tem vedeti, da uspehi terjajo tudi veliko dela in posvečenosti svojim ciljem. Pri tem je tudi pomembno, da vemo, zakaj delamo in se razvijamo kot osebnost.

Namreč, globoko v marsikaterem našem človeku je skrit tudi strah pred uspehom ali strah pred biti srečen, ki izvira iz besed staršev, napisanih v prvem odstavku. Z delom na sebi lahko takšna prepričanja preobrazimo v mnogo bolj uspešno verzijo sebe, kot smo to dobili vtisnjeno od staršev.

Ko dvomimo v svoje sposobnosti, nimamo niti volje in ne ideje, kako jih sploh razviti in uporabiti. Trdno sem prepričana, da vsakdo od vas nosi v sebi raznobarvno paleto različnih talentov in sposobnosti, a le redki imate pogum, da to razvijate. Najlažje je ostajati v znani zoni udobja, živeti v kokonu prepričanj, da se je brez veze truditi in da je itak vseeno, saj so drugi boljši od mene. Nikar tako sami sebe ne prepričujte! Dvignite se nad povprečje in sivino.

Upajte si iti v sebe in pogledati kaj je tisto, kar si želite spremeniti, kaj so vaše tihe želje ali notranja moč, ki sili ven, a jo zatirate. Opogumite se in poiščite moč, da z njeno pomočjo začnete delati majhne, a korenite spremembe v lastnem zavedanju, da ste mnogo bolj sposobni in unikatni, kot ste bili prepričani do sedaj.

No, vsekakor lahko ostajate v svoji postelji, sobi, pisarni in živite po nekem generacijskem principu vaših prednikov, ki so rajši pasivno ali z nekaj pasivne agresije preživeli življenja in dajali tovrstne popotnice naprej mlajši generaciji. S tem ni nič narobe, a danes dajmo razmišljati izven klasičnih okvirjev in poglejmo širše. Ravno kreativnost in radovednost nas je peljala naprej kot družbo, ki se seveda še vedno razvija. Kot smo vsi sedaj doživeli na svoji koži in v izolaciji, smo lahko naredili kakšno inventuro ali dve dosedanjega načina razmišljanja in življenja.

Morebiti je sedaj čas, da se premaknemo naprej. Da si upamo spregovoriti v svojem imenu in povedati svoje lastno mnenje.

Ko dvomite v svoje sposobnosti, sami sebe tlačite dol. Ne zaupate si in z nezaupanjem gledate tudi na druge, ki si mogoče več upajo. Pojdite prosim v sebe in se vprašajte kaj lahko spremenite pri sebi.