Če bi bilo to tako lahko kakor piše v naslovu, bi bilo veliko manj problemov. Je tako? Žal ni tako preprosto. Veliko ljudi skrbi jeza ali bes. Dajejo jo med negativne občutke. A za mene so občutki le občutki. Jih ne delim med slabe ali dobre. Pravzaprav je jeza temelj predelovanja travm. Dolgo časa sem mislila, da sem dala jezo že ven, a sem po dveh letih spoznala, da je bil to le začetek njene poti.
JEZA ALI SOVRAŠTVO?
Normalno je, da čutimo sovraštvo do storilca ali do ljudi, ki nam ne verjamejo, ko povemo resnico. Okej, tisti ljudje, ki nam ne verjamejo, so tako podli in vse svoje travme dajejo pod predpražnik. Samo, da se z njimi ne bi ukvarjali. Mislijo si naj bo kar tam. Oni ne zmorejo pogledati strahu v oči, ne zmorejo se zmeniti za resnico, ne zmorejo videti resnice zato nam ne verjamejo. Jaz jih ne podpiram, le pišem o tem, da boste žrtve razumele situacijo. Je hudo, a s tem razumom lahko sovraštvo spremenite v jezo. Sovraštvo ni najboljše, ker ljudje ubijajo s sovraštvom.
Verjetno ne rabimo ljudi sovražiti, če nas niti ne razumejo? Tudi sovraštvo do storilcev je normalno, saj so nam spremenili življenje. J*** jih. Tukaj pomaga šport. Kateri koli šport, da to energijo, ki je nakopičena v nas, da jo sprostimo iz nas. Borilna veščina je super opcija, ker dobimo zraven še samozavest in istočasno dajemo ven jezo. Spodbuja nas, da samozavestno udarimo v blazino pri tem nobenega ne poškodujemo. Super je tudi trening v dvojicah, ker telo sproži adrenalin in koncentracija se nam povečata, pri tem vidimo česa vsega smo zmožni. Pri utrujenosti začnemo uporabljati še preostanek jeze. Kričanje je pa pri tem normalno. Sovraštvo se spremeni v jezo in ta se izlije iz nas. Pri sovraštvu želimo osebi slabo in posledično tudi sebi. Moja odločitev je, da spreminjam sovraštvo v jezo. Kakšna je pa vaša?
Seveda smo lahko jezni! Za nas se je od takrat spremenilo življenje! Spremenile so se celice in naša energija! Spremenili smo se mi! Življenje v sekundi spremenjeno. Seveda smo lahko jezni, ker je to neumno dejanje! Seveda smo lahko jezni, ko po nekaj letih ugotovimo, da je posilstvo prešlo v vse dele našega življenja! Seveda smo lahko jezni, ko ugotovimo da to kar smo bili nismo bili mi! Seveda smo lahko jezni, ko to govorimo!
Lahko kričiš, kleješ in še kaj, to podpiram! Zakon se je kričanje, ko si jezen. Le daj jezo k človeku, ki ti je to storil in ne na vse ljudi okoli sebe. Vem, da to je zelo težko. Jezen si na cel svet, nase in vse ljubljene ljudi. Zato daj ven jezo, ker ta jeza ni tvoja, ker to nisi ti.
Hudo je, ko ugotovimo, kakšni smo bili in kakšni smo sedaj. Žal nam je, da smo toliko ljudi odgnali iz življenja. Žal nam je, da nismo razumeli situacije. Žal nam je, da smo tako ostri do ljudi a to smo mi ki imamo v sebi toliko jeze, da ne vemo kam bi jo dali. Žal nam je, da smo tako odreagirali kakor smo. Žal nam je, da imamo toliko v sebi besa in obrambe. Mislim, da je to najhujši del, ko spoznaš kakšni človek si bil prej in kakšni zdaj, a temu se reče rast. Rast s katero smo prišli do svoje avtonomne osebnosti in temu lahko rečemo, da postajamo to kar smo. Je hudo in ni preprosto.
Komaj nato pridemo do žalosti in do razumevanja zadeve. Razumemo stavke, ki so nam razlagali »modreci« pred leti. Razumemo sebe in se zjokamo, ker smo se spremenili. Tukaj pa pride jok hvaležnosti, da smo vse to preživeli. Pride jok upanja in počasi dobivamo zaupanje v življenje. A to ne gre danes na jutri.
OPROSTITI STORILCU?
Le zakaj bi? Pravzaprav to ni pomembno za predelovanje travme. Ene žrtve jim druge ne. Zemlja se bo še vedno vrtela v pravo smer. To je podobno kakor soočenje. Če pride do tega okej, če ne pride je tudi okej. Samo naj vam ne bo težko pri srcu, če mu boste oprostiti, ker tudi s tem ni nič narobe. Enako naj vam ne bo težko pri srcu, če mu ne boste oprostili. To je odločitev na več ravneh, na zavestni in nezavestni.
Tukaj se mi zdi le glavno to, da oprostimo sebi. Pravzaprav le, da si oprostimo, ker zdaj nekako vemo, da nismo krivi. Dajemo krivdo tam kamor spada, torej storilcu. Kdaj koli se vam je zgodilo posilstvo vedite, da niste krivi. Krivda je le na njih. Razumem, da še imate vedno krivdo in sram na sebi in da ne veste kdaj bo to šlo dol iz vas. Tudi jaz ne vem! A vem, da grem vsak dan posebej s tem naprej. Kakšni dan čutim več krivde, kakšni dan manj.
Ko čutim ogromno krivde, preprosto se spomnim kako sem jo čutila, ko sem prvič povedala o zlorabi in vedno spoznam, da je zdaj bolje kakor je bilo takrat. Naše življenje sinusno valovi in s tem ni nič narobe, ker če ne bi poznali enega dela nas ne bi poznali drugega dela nas. Ko imate krivdo, zapakirajte v škatlo in po hitri pošti pošljite storilcu.
ZA NA KONEC…
Kar koli doživljate ne pozabite nase kdo ste v resnici! Vsak človek ima več plati in ne skrbite tudi mi imamo več plati. Vsi ljudje imamo travme take in drugačne, z delom na sebi se boste spreminjali hitro ali počasi. Spreminjali se boste v osebe, ki bi radi bili ali tudi ne. Naj vas ne bo panika, če se boste spremenili čez noč v osebo, ki vam ni v redu. Naj vas ne bo panika intenzivnega joka, jeze, sovraštva, besa, veselja in še česa. Vse to je normalno, ker le sprememba je normalna. Saj hitro boste spoznali, da spoznavate vse aspekte sebe, le zato ker napredujete in si dovolite občutiti sebe ali druge. Kar koli bo, le ne pozabite na srce! Pa še nekaj! Mi smo veliko več kakor bolečina in mi smo veliko več kakor travma!
You got it!
Živa Bombek
