Negativna čustva in naša odgovornost zanje

V zadnjem obdobju pri delu s klienti opažam, da se pojavljata dve tematiki, pri katerih se semantika izkorišča za utemeljevanje trditev, ki povzročajo precej zmedenosti in slabe volje. Ena od njih je strogo zavračanje in zanikanje obstoja pozitivnih in negativnih čustev.

Vam je že kdo rekel, da negativna čustva ne obstajajo? Vse bolj pogosto namreč lahko beremo, da čustev ne moremo deliti na pozitivna in negativna, ter da je od nas samih odvisno, kako bomo določeno čustvo dojeli. Če negativna čustva ne obstajajo, je torej naš problem, če na primer tesnobo označimo za negativno čustvo, ker v nas vzbuja boleče občutke? To ne bo povsem držalo. Vendar pojdimo lepo od začetka.

Kaj sploh so čustva?

Poenostavljeno rečeno so čustva kompleksen vzorec izkustvenih, vedenjskih in psiholoških elementov. So torej skupek našega subjektivnega doživljanja, telesnega oziroma fiziološkega odziva, ter ekspresivnega in vedenjskega odziva. Čustva lahko delimo glede na različne kategorije. Med drugim poznamo enostavna in sestavljena čustva, kratkotrajna in dolgotrajna, bolj in manj intenzivna, prijetna in neprijetna, ter pozitivna in negativna čustva. Tokrat se bom osredotočila na to zadnjo kategorijo.

OGLAS

Paul Ekman je že leta 1950 opredelil šest osnovnih čustev, ki jim lahko rečemo tudi enostavna čustva, ki jim je kasneje dodal še sedmega. To so strah, jeza, veselje, žalost, gnus, presenečenje in prezir. Če izhajamo samo iz teh sedmih čustev, se nas bo verjetno večina strinjala, da so strah, jeza, žalost, gnus in prezir negativna čustva. K tej skupini lahko prištejemo še zavist, ljubosumnost, sram, tesnobnost, paniko, tremo in podobno.

Veselje, presenečenje, sreča, ljubezen, ponos pa so pozitivna čustva oziroma jih večina ljudi dojema kot nekaj prijetnega. Pozitivna čustva so družbeno sprejemljiva, njihovo izražanje pa je dovoljeno in zaželjeno.

Kadar občutimo nekaj pozitivnega, s tem nimamo težav. Ravno nasprotno, želimo si, da bi se večkrat tako počutili, ker nam je takrat prijetno in oddajamo pozitivno energijo. Kadar pa se soočimo z negativnimi čustvi, naletimo na več težav.

Še dandanes ni ravno zaželjeno, da izražamo negativna čustva. Še vedno se pojavljajo stereotipna pričakovanja, kot so, da moški ne smejo biti žalostni, ženske pa jezne.

Za marsikoga to pomeni, da nikoli ni imel priložnosti se naučiti, kako na konstruktiven način izražati negativna čustva.

Marsikateri predsodek pred negativnimi čustvi je namreč povezan tudi s tem, da negativna čustva izražamo na neprimeren, celo destruktiven način. Povrh vsega nas pa še pogosto obtožijo, da smo sami tisti, ki smo se odločili, da se bomo počutili prizadeto, ko nas je nekdo ponižal, zatorej smo sami krivi, da se slabo počutimo. Čustva naj bi namreč bila nevtralna, ali v najboljšem primeru prijetna in neprijetna.

Tovrstne trditve sprožajo precejšnjo stisko pri ljudeh, ki doživljajo negativna čustva. Že tako ali tako se zaradi negativnih čustev ne počutijo dobro, potem jim pa še nalagajo krivdo, da se tako počutijo, ker so se tako odločili. Seveda je vsak odgovoren za to, kako se odzove in dolgoročno počuti. Ampak ko nas nekdo prizadene, nismo mi krivi, da nas je prizadel.

Smo pa odgovorni za to, ali se bomo počutili prizadete še en dan, en teden, en mesec ali za vse večne čase. Predstavljajte si, da vam nekdo močno stopi na prst na nogi, in vam nato reče, da ste sami krivi, da vas boli.

Pozitivnost in negativnost čustev je vezana na občutek, ki ga v nas zbujajo, ter na reakcije, ki jih v nas sprožajo. Ne moremo zanemariti niti tega, kakšen učinek ima oboje posledično na našo okolico. Vendar to ne pomeni, da čustva zgolj so, mi pa jim pripisujemo pomen.

Za nekoga, ki trpi zaradi hudega razočaranja, občutkov krivde, ali neuslišane ljubezni, so ti občutki negativni, ker so veliko bolj intenzivni, kot daje misliti beseda ‘neprijetno’. Veliko bolje je reči bobu bob, ker se tako hitreje lahko predelajo negativna čustva in stiske, ki jih prinašajo.

Žal se v današnji družbi, ki poveličuje ugodje, skorajda zanika te negativne plati v življenju, zdi skoraj sramotno, če nismo stalno veseli, srečni, nasmejani in zadovoljni.

Tako kot na drugih področjih tudi pri čustvih velja, da jih imamo širok nabor.

Vsi kdaj pa kdaj občutimo bolj ali manj intenzivno večino čustev, kar je nekaj povsem normalnega.

Pomembno pa je, kako se, zlasti ob negativnih čustvih, odzivamo in na kakšen način jih predelamo.

Če bi se naučili jezo izražati manj nasilno, bi verjetno tudi jeza, kot povsem naravno čustvo, postala bolj družbeno sprejemljiva.

Če bi ljudje bili bolj v stiku s sabo in si dovolili čutiti žalost, tudi solze ne bi bile več tako nesprejemljive.

Tako pa se kot družba trudimo prikriti vse neprijetno, pretirano pa poudarjamo vse prijetno. Življenje nikoli ni zgolj lepo, temveč je vedno sestavljeno iz lepih in manj lepih dogodkov. Na nas pa je, kako se na to odzivamo.