Nekoč…

Nekoč sem bila majhna, mala, mlada in prestrašena. Bala sem se biti sama. Biti sama s svojimi mislimi, ker so bile tako boječe, strahopetne in depresivne. Padale so name kot težek črn plašč, ki me je dušil. Skozi katerega nisem videla. Nisem prenesla samote. Nisem vedela, da je to, da sem sama s sabo nekaj najboljšega, nekaj tako pristnega in domačega. Si kar si. Ne rabiš se pretvarjati. 🙂

Nekoč se nisem imela rada. Nisem videla v sebi potenciala, možnosti, lepote… Nisem si bila vseč. Nisem vedela, da če sebe nimam rada, me tudi ostali ne bodo imeli in bodo v meni videli napake oz. pomanjkljivosti, ki jih vidim tudi sama. Bodo kot glasna budilka, ki me bo vedno znova opozarjala na očitno.

Nekoč nisem verjela vase. Ni se mi zdelo, da sem zmožna in sposobna. Nisem vedela, da mi bo uspelo praktično vse, česar se lotim. In to pretežno zato, ker verjamem vase. Ker sem se prepričala, da mi bo uspelo in ker zaupam vase.

OGLAS

Nekoč… Ja, nekoč. Ampak ti časi so sedaj minili. Redkokdaj se mi zopet pokažejo, ker sem oborožena z zdravo samozavestjo, samozaupanjem, samospoštovanjem in pa vero v nekaj več – predvsem v zakon karme in privlačnosti.

Nekateri pridejo do vsega tega prej, drugi kasneje. Vsekakor ima tudi domača vzgoja in okolica veliko pri tem. Jaz osebno sem do tega prišla sama, ker doma nisem imela veliko permisivne in spodbujevalne vzgoje, pač pa bolj restriktivno in strogo. Ampak mi, ko gledam nazaj, ni nič žal. Vse je bilo točno tako, kot je moglo biti, zato, da sem se lahko razvila v osebo, katera sem sedaj. Tudi vse ostale moje izkušnje so od prve do zadnje morale biti prav takšne, kot so bile… Ker to me dela takšno kot sem.

Vse je odvisno od nas samih. Skoraj vse.

Z lepimi pozdravi… <3