Kaj je razlog, da se naše življenje ne ujema z našimi željami in hrepenenji?

Kaj je razlog, da se naše življenje ne ujema z našimi željami in hrepenenji?

Iz predgovora knjige Iskanje življenjske vizije dr. Brucea H. Liptona:

Nevroznanstveniki pravijo, da zavestni um uporabljamo le približno pet odstotkov svojega časa. Večina naših odločitev, dejanj, čustev in vedenj temelji na podzavestnih programih. In ker temeljni vedenjski vzorci, ki bivajo v podzavesti, večinoma temeljijo na drugih ljudeh, postane jasno, da ne živimo svojega življenja, temveč življenje drugih ljudi.

In kar je še huje, ta omejujoča vedenja uporabljamo, ker naš zavestni um ni prisoten, zato se običajno niti ne zavedamo, da si s svojimi dejanji škodimo.

Kako bi bilo, če bi lahko bili zavestno prisotni v stanju, ki se imenuje čuječnost, ne da bi se zanašali na te podzavestne programe?

Večina ljudi je to že izkusila med zaljubljenostjo. Zaljubljenosti pravimo tudi obdobje medenih tednov, ko smo prekipevali od zdravja in sreče, imeli obilo energije in je bilo življenje tako lepo, da smo komaj čakali naslednji dan. V resnici smo takrat izkušali Nebesa na Zemlji. Obdobje medenih tednov traja tako dolgo, dokler življenje ne postane tako zaposleno, da naš zavestni um odplava, ker misli usmerimo na življenjske strategije. Tedaj začnemo spet uporabljati vedenja, ki so bila med obdobjem zaljubljenosti skrita v nedejavnem podzavestnem umu in s katerimi sabotiramo zvezo.

Ne glede na njeno dolžino izkušnja medenih tednov ni naključje. Je neposredna posledica tega, da uresničujemo želje in hrepenenja svojega zavestnega uma. Naše življenje se iztiri, šele ko nadzor znova prevzamejo disfunkcionalna družinska in kulturna vedenja, ki so programirana v našo podzavest.

Zelo pomembno je vedeti, da omejujoči podzavestni programi niso nespremenljivi.

Ljudje imamo moč, da spremenimo svoja prepričanja in v tem procesu prevzamemo nadzor nad svojim življenjem.

Samo predstavljajte si, kako bi bilo, če bi v svoji podzavesti imeli enake programe, kot jih imate v zavestnem umu; tedaj bi vse svoje življenje izkušali Nebesa!

Kaj bomo storili zdaj, ko vemo, kaj je o pravi naravi človeške narave odkrila znanost? Kako se lahko osvobodimo osebnega in kolektivnega programiranja omejitev?

Spreminjanje podzavestnih programov zahteva sprožitev drugih procesov kot zgolj pogovarjanje s svojo podzavestjo, še posebej ker v podzavestnem umu, ki deluje kot snemalna naprava, ni nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjali.

Osnovni mehanizem, s katerim po šestem letu starosti v svojo podzavest programiramo nove navade, je ponavljanje istih vedenj, zato moramo vaditi. Evolucija – tako kot Nebesa – ni cilj, temveč praksa.

Katere prakse, ki nas bodo spomnile na to, kdo v resnici smo, lahko uvedemo v svoje vsakdanje življenje?

Menim, da je eno najbolj učinkovitih orodij za spreminjanje svojih omejujočih prepričanj prav ta knjiga.

Proces iskanja vizije nas pri tem podpira, tako da našo pozornost preusmeri od načinov, na katere sabotiramo svoj uspeh, in razkrije, da ti načini niso naravni del nas – da smo zgolj posledica vedenjskih programov, ki so se v našo podzavest naložili v otroštvu.

Proces iskanja vizije se osredotoča tako na miselne in vedenjske vzorce, ki se jih moramo znebiti, kot tudi na ustvarjanje novih vedenj, s pomočjo katerih bomo pridobili ustvarjalni nadzor nad svojim življenjem.

Ko prepoznamo svojo zmožnost, da spremenimo svoje programiranje, se iz pasivnih žrtev spremenimo v odgovorne soustvarjalce. Naš planet bo čudežno ozdravljen, ko bomo sprejeli svojo novo odgovornost, da kolektivno skrbimo zanj. 

Ta pomembni prispevek bo pomagal, da se naš svet dvigne iz teme v spontani zavestni evoluciji ljudi.

– dr. Bruce H. Lipton, avtor knjig Biologija prepričanj, Učinek medenih tednov in Spontana evolucija

Povzeto iz knjige Iskanje življenjske vizije >>

 

Deli to s prijateljem