Nekoga moraš imeti…saj veste

  Dragi bralec/bralka.

Tole sem si sposodila pri poetu, ki je že davno napisal globoko resnico v eni pesmi in nas je te dni zapustil.

Sprašujem se, kako je znal spretno in globoko izraziti tisto bistvo vseh nas, globoko univerzalno resnico, ki navidezno ždi  nekje v našem človeškem sistemu in se sem pa tja izmuzne strogi kontroli uma. Kako nas je znal povezati v tej svoji poetiki in trkati v našo človeško naravo? Najbrž je črpal iz skupnega izvira, iz skupnega vedenja….In prav zato postal tako domač, tako božajoč po duši, zato opevan in še večkrat citiran.
Razmišljam o tej pesmi, neznansko mi odzvanja v mislih in se ne da odgnati. Ne postane samo pesem slovenskega velikana, ampak me sili, da pobrskam po sebi, se zazrem vase in poiščem  svoje sonce, ki se skriva v meni in ki tako plašno pokuka na dan samo ob redkih priložnostih. Priznam in zapisujem vsem zbranim: Imam rada kamen, reko, pa drevo, trave in dajem srce na plano. Kot pravi pesnik: dajem svoje bele oblake in svoje drzne ptice sanj in plašne ptice nemoči. In pesem mi postane prekratka, vedno znova dodajam svoje verze, ki se začenjajo tudi z Nekaj moraš imeti rad… In ugotovim, da to pesem zapisuje roka življenja sama. Vedno bolj mi je jasno, da smo soavtorji te pesmi vsi. In da potiho, nekje na dnu vseh nas počivajo verzi, ki se začnejo Nekoga moraš imeti rad. Ki kar čakajo, da se prebudijo in vzklijejo v beli dan, nekomu naproti ali pa samo kot notranji odmev našega srca.
Hvaležna sem pesniku, da je prisluhnil šepetanju svojega srca in nas nežno predramil s svojimi vezi. In od te pesmi ni več poti nazaj, postala je opomik in duhovno vodilo za vse nas ljudi na tem svetu. Da imamo vsakič nekaj, kar lahko imamo radi. Ali pa nekoga, vsaj ali pa predvsem sebe.

OGLAS