Tudi vi spadate med zelo čustvene ljudi? To ni nujno slabo, saj so čustva so barve življenja. Manj dobro pa je, če svoja čustva nezdravo navežemo na nesmiselne navade ali vsebine ali pa na karkoli, kar hitro, slej ko prej mine, s čimer sami sebe postavljamo v zelo negotov, odvisen položaj.
Čas in človeška pogojenost pa sta me že zgodaj k sreči razkrinkala do te mere, da sem v veliki meri spoznal, da so moji osebnostni temelji slabi ter da potrebujejo močan remont.
Vem za gospoda, ki je nekaj dni po nakupu novega avta, ki si ga je zelo želel, prvih nekaj dni prespal na zadnjem sedežu tega avtomobila. Da ga slučajno kdo ne odpelje.
Spomnim se tudi, kako hudo je bilo dedku, ko se je moral zaradi bolezni, postopno odpovedati intenzivnem delu v vinogradu. Ni mu bilo lahko, saj je bilo to nekaj, kar je z ljubeznijo počel vse življenje.
Sveže se spomnim agonije, ko sem se kar nekaj let spravljal k sebi po nenadni bolezni pri 14-ih letih. Kot otrok sem bil odličen učenec in super športnik, ki je živel samo za žogo. Žoga zjutraj, opoldan, zvečer … Ko se nekega jutra kar naenkrat šokiran nisem mogel premakniti iz postelje, je bilo kmalu, po nekajmesečnih seljenjih po bolnišnicah iz oddelka na oddelek bolj ali manj jasno, da je moje športne kariere, ki se še ni niti začela, konec. To sem zelo težko sprejel, saj so bili vsi moji ndotedanji cilji vezani na športno kariero in na poklic učitelja športne vzgoje. Sedaj razumem, da je imelo življenje z menoj očitno drugačne načrte.
Kasneje sem se navezal na dekle, s katerim sva bila skupaj nekaj let, kar pa se ni pokazalo za dobro potezo, saj vsak medčloveški odnos tako ali drugače konča čas ali ljudska pogojenost (še posebej, če je njegov temelj medsebojno izkoriščanje), rezultat tega pa je nepotrebna bolečina. Prijatelj je v podobni situaciji večkrat poskusil narediti celo samomor, saj je živel samo za dekle, ki pa ga je kmalu začelo javno varati, na kar je povsem izgubil razum. K sreči se je pravi čas spravil k sebi.
Ljudje največje neumnosti (samomore, nasilje v odnosih …) navadno počnemo ravno zaradi navezanosti, ki jo radi pakiramo pod izgovor »ljubezni«. Za to krivimo druge, naravo ali svet, dejansko pa smo za to odgovorni sami, saj smo se sami ujeli v zanko, iz katere se lahko rešimo s pomočjo pravilnega razumevanja, znanja in modrosti. Rezultati velike navezanosti so vidni tudi v tem, da mame močno nase vežejo otroke, posebej sinove, ki na račun tega nikdar zares ne odrastejo, saj so preveč čustveno odvisni od staršev.
Življenje nam navadno pokaže na naše šibke točke, tako da pritisne ravno tam, kjer smo šibki. Ne zato, da postanemo nezainteresirani, neosebni in hladni. Nikakor ne. Zato, da postanemo bolj realni, bistri in modri. Biti nenavezan pomeni biti dosleden, odgovoren, skrben in ljubezniv, hkrati pa čustveno neodvisen od zunanjih dejavnikov in rezultatov tega, kar delaš in doživiš.
Yasmin Mogahead je zapisala: »Ljudje pogosto mešamo “navezanost” z “ljubeznijo”. Pri navezanosti gre za strah in odvisnost; pri navezanosti gre bolj za ljubezen do sebe, kot za ljubezen do drugih. Ljubezen brez navezanosti pa je najčistejši izraz ljubezni, saj pri tem ne gre za to, kaj ti lahko dajo drugi, ker si sam prazen; pri tem gre za to, kaj lahko daš ti drugim, ker si sam poln.«
Celo naše lastno telo nam kaže znake nezdrave navezanosti. Pred leti se mi je na poti v Ljubljano pridružil nenavadni sopotnik, ki me je navdušil s svojim pristopom in znanjem psihologije. Povabil me je na specialno masažo, kjer mi je po dobri uri zelo boleče in intenzivne masaže (ki je bila bolj pretep), rekel takole: »Lahko pa ti pokažem še nekaj; nekaj posebej namenjenega tvojem tipu uma in telesa.« Leže na tleh sem v bolečinah na pol v smehu, na pol v solzah izrekel: »Seveda, kaj lahko sedaj izgubim, saj sem že na pol mrtev … «. »Temu prijemu se reče opičje roke. Vstani.« Vstal sem, sam pa me je prijel okrog desne dlani, in močno stresel roko od zgoraj na dol.« V hipu sem začutil močno bolečino po celem telesu, hrbet in prste na rokah pa mi je začelo neobvladljivo zvijati skupaj, tako da sem se sključen in nemočen naslonil, skoraj sesedel na mizo. Presenečen in malo prestrašen sem ga s pogledom vprašal: »Kaj je sedaj to? Kaj se dogaja?« Gostitelj pa mi je povsem nevznemirjen z nasmehom odgovoril: »Andrej, tole so vse tvoje navezanosti; vse, česar se tako oklepaš, kar pa boš moral slej, ko prej – spustiti …«. Bil sem navdušen. Če sem povsem iskren do sebe in drugih, se resnično oklepam marsičesa. Zavedno, še posebej pa nezavedno. Preteklosti, staršev, mnenja drugih …
Vsi smo odvisniki. Odvisniki od mnenja drugih. Navezanost na mnenje drugih je ena naših največjih blokad, ki nam onemogoča optimalno delovanje. Ste že kdaj uspeli zadovoljiti vse? Seveda ne. Lepo si je prizadevati za to, da ljudem olepšamo življenje in vedno ravnati tako, da delamo smiselne reči za svet, no vedno se bodo našli ljudje, katerim ne bomo ugajali; samo majhni mucki in sladoledarji so všeč vsem.
Ste opazili, da najboljše rezultate dosegamo ravno takrat, ko nismo vezani na uspeh ali neuspeh? Samo pomislite, kako lepo pojemo pod tušem, javno pa se nam petje precej upira … Zakaj? Zaradi strahu in odvisnosti, navezanosti na uspeh in mnenje drugih.
Pred leti je na olimpijskih igrah strelec s puško pri zadnjem strelu, ki je odločal o zlati medalji, namesto v svojo tarčo, ciljal v tarčo sotekmovalca, in zadel ter si zakuhal veliko sramoto in posmeh. Zakaj se mu je to zgodilo ravno ob zadnjem strelu za medaljo? Ker je začel razmišljati o rezultatu, nagradi, slavi … Tako je izgubil fokus in zmago.
Modrost uči, da je optimalno najbolje, kar se da, opraviti vsako našo dolžnost, ne pa preveč razmišljati o tem, kakšni bodo rezultati tega, kar delaš. S tem se zaščitiš in rešiš strahu, razočaranj in dvomov.
Nekateri so močno navezani tudi na alkohol, telefone, televizijo, internet, spolnost, telo … Predstavljajte si, kakšna muka čaka človeka, ki kar naenkrat, v trenutku smrti ostane brez vsega, brez česar si prej ni mogel predstavljati življenja? Navezanost je eden glavnih razlogov velikih muk starejših ljudi, saj so močno čustveno odvisni od minljivih vsebin. Zato je tako pomembno, da redno delamo na tem, da razvijamo nenavezanost.
Malo za šalo malo zares: starodavna modrost uči, da narava vsakemu ponuja možnost življenja skladno z njegovimi navezanostmi. Nekomu, ki je močno navezan na hišo, tako da, še ko gre na dopust nenehno razmišlja o njej … Nudi možnost rojstva kot polž, ki bo imel hišo vedno na hrbtu, poleg … Nekdo, ki zelo zelo rad spi, se lahko pojavi v telesu medveda ali koale … Podobno je na voljo cela paleta teles in življenjskih oblik, od katerih vsaka nudi svoje dobrobiti in abonma vsega, kar spada poleg.
Kako pa trenirati nenavezanost? S tem, da se zavedaš, kaj traja in kaj mine. Nato s tem, da redno daješ. Če na kakšnem svetem mestu v Indiji recimo koga pohvališ, kako lepo majico ima, ti jo skoraj zagotovo sleče in podari. Vse kulture priporočajo redno dajanje, saj s tem kultiviramo nesebičnost, nenavezanost in zadovoljstvo. Budisti nenavezanost trenirajo tako, da ves dan natančno rišejo mandale, zvečer pa jih uničijo. Sam sem navijač tega, da se vedno zavedaš, da nič ni zares tvoje, ničesar umetno ne zavračaš, vse pa uporabljaš za višji cilj. S tem zdravo in realno usmerjaš svoj fokus, vse, kar pa dobiš in imaš, posvečaš dobrobiti vseh. S tem in z rednim dajanjem treniraš nenavezanost.
Poznam resnično premožne ljudi, ki so izjemno premožni, a niso vezani na svoje bogastvo. Prijatelj je eden premožnejših Slovencev, a svojega bogastva ne kaže, hkrati pa vse to koristi za javno dobro in nanj ni vezan. Poznam pa tudi meniha, ki se je odpovedal praktično vsem, družino, službi, denarju, vidno pa je vznemirjen, ko se nekdo usede na »njegovo« mesto za mizo v hramu, kjer živi.
V svet pridemo brez vsega, prav tako brez vsega odidemo, vmes pa se radi tako močno navežemo na vsebine, reči in ljudi, ki nam bodo slej ko prej odvzeti. Aleksander Veliki je zahteval, da ga pokopljejo tako, da roke njegovega telesa visijo ven iz truge, da jasno pokaže, da ničesar ni nesel s seboj. Nekdo zna reči: od ničesar se ti ni treba odvezati, ker nič ni zares tvoje.
Vsak pa mora biti del nečesa. Na kaj pa se potem navezati? Na nekoga ali nekaj, kar ni vezano na kraj, čas ali prostor. Na to, da vedno delaš tisto, kar je treba in prav. Na to, da zvesto slediš višji cilj, vzvišeno idejo, plemenito poslanstvo, boga. Osebe, ki so vezane na to, so deležne pravega miru, svobode in sreče, ki se nenehno povečuje … In traja.
