Vsaka situacija je v kontekstu. Vsako stvar, ki jo dojamemo, je v kontekstu. Nič ni samo po sebi, temveč je v kontekstu. Zaradi nerazumevanja konteksta, doživljamo žalost, bolečina, strah, tesnobo, bolečino in nemir.
Če začnemo z bolj grobim primerom. Da lahko nekaj vrednotimo, morajo biti prisotne tudi druge stvari, ki jih uporabljamo za primerjanje, definiranje oz. ocenjevanja tega objekta. To poznamo že v finančnem svetu. Določena vsota denarja morda pomeni veliko v določeni državi, toda če odletimo kam drugam daleč stran, morda ta denar izgubi svojo vrednost. Medtem ko vsota ostane ista, se spremeni vrednotenje, ko se ta stvar pojavi v drugačnem kontekstu. Tudi, na primer, kar se ima za lepo v določeni kulturi, je morda grdo v drugi kulturi.
Kot menih, ki izhajam iz budistične tradicije, je včasih dilema kako se »pravilno« obnašati tu na Zahodu. Če bi bil videti preveč nasmejan, bi me tradicionalni budisti lahko obtožili, da sem »nemiren« ali »otročji«, torej pričakuje se resnost in zadržanost. Toda če bi bil med Zahodnjaki tako resen in zadržan, bi bil obtožen, da sem »aroganten« in »preveč strog«. Kako se nekdo obnaša, se lahko v vsaki družbi malo drugače razume. Torej, finančni in kulturni svet imata neko vrednost, ki ne obstaja sama posebej, ampak je vedno v kontekstu.
Če nimamo tega razumevanja vedno pred seboj, potem lahko kaj hitro zaidemo v fiksiranje svojih stališč in nepripravljenost razumevanja drugih. Toda ko razumemo, da je naše osebno dojemanje sveta le v določenem kontekstu, to je iz našega zornega kota, potem si dovolimo priznati, da kljub temu, da je naša perspektiva resnična iz te določene perspektive, da je mogoče možno videti isto stvar tudi v drugačnem kontekstu. Svet ni dvodimenzionalen ampak tridimenzionalen. V pogovoru z drugimi dobimo neko širšo perspektivo, saj nam povedo, kakšna je pojavnost stvari iz njihovega stališča. Na primer, če vidimo skodelico obrnjeno tako, da ne vidimo ročaja, lahko seveda pravilno trdimo, da ta skodelica nima ročaja. Zagotovo, naše opazovanje je pravilno, saj ročaja resnično ne vidimo. In druga oseba nasproti nas nam pove, da ta skodelica ima ročaj. A tudi ta govori resnico. Oba trdita svoje in se bi lahko zaradi tega prepirala do neskončnosti.
Če oba razumeta, da je vsak pogled v nekem kontekstu, bosta lahko potem razumela, da je vsaka pojavnost relativna in si tako dovolila sprejeti stališče drugih. To ne pomeni, da mora jemati stališče drugih kot čista resnica, saj v resnici nimamo dostopa do njihove zavesti, toda začenjamo sprejemati resnico, da je vse v kontekstu, relativno in zato vedno nesigurno.
Ta relativnost velja za vsako, popolnoma vsako stališče, ki ga imamo. Vsako mnenje, ki ga imamo o sebi in svetu je relativno, saj obstaja le v kontekstu. To velja tudi za ideje, ki nas definirajo, pa naj bodo to politične, verske ali družbene. In te ideje imajo veliko težo: te nas definirajo kdo smo. A naravo identitete je zelo težko uvideti, tako kot resnično je, saj »opazovalec« idej vedno pobegne opazovanju. Če bi resnično spregledali naravo svojega jaza, da je strukturirano in ni v naši moči in kontroli, nas ne bi smela nobena stvar prestrašiti, zaskrbeti, obremenjevati ali kakorkoli povzročati nemir. Toda, ker ne razumemo narave strukture našega dojemanja, bomo vedno branili svoj izmišljeni »skupek« ali bitnost, kot ločenost od konteksta!
To, da je vse v nekem kontekstu je temeljno učenje Budnega. Uči nas kako uvideti stvari izven osebnih stališč in spoznati Dhammo, to je, Naravo tako kot je. Uči nas, da je vsaka stvar, ko jo lahko definiramo, pogojena.
Za razjasnitev poglejmo primer občutka. Budni pravi, da lahko imamo prijeten občutek zato, ker v tistem času ni neprijetnega občutka. Toda kljub temu, da ni prijetnega občutka, še ne pomeni, da v času prijetnega občutka neprijetni občutek ne obstaja. Neprijetni občutek pravzaprav obstaja prav takrat kot prijetni, toda kot v ozadju, kot kontekst. Torej, neprijetnost definira prijetnost in prijetnost ne bi obstajala brez neprijetnosti. Oba obstajata istočasno. Budni je tudi podal učenje meditacije na dih, tudi da spoznamo fenomen konteksta. Ko opazujemo vdih, je istočasno prisoten izdih, ne kot glavni objekt, ampak kot ozadje, ki definira vdih. In potem ko pride do izdiha, pride izdih pred nas in vdih postane ozadje. Je nemogoče, da bi lahko obstajala brez drugega.
To učenje nam pomaga uvideti, da spravimo celotno doživljanje v opazovanje. Bi bilo napačno razmišljati na linearni način, tako da izničujemo stvari, češ da so pretekle ali le spomin ali celo neobstoječe. Razmišljamo tako, da vidimo »preteklost« in »spomin« kot nekaj, kar prav zdaj dojemamo in kot nekaj, kar definira to doživljanje. Temu se pravi v paliju sati, kar ponavadi prevajamo kot pozornost. Dobesedni prevod bi bil »spomin«, to pa zato, ker se spomnimo konteksta.
Če naše raziskovanje izključuje stvari ali jih poskuša odriniti ali izničiti, pomeni da še vedno ne razumemo kako doživljanje deluje in zato bo nemogoče, da bi lahko razrešili svoj nemir.
Ta problem nemira nastane le zato, ker mislimo, da »jaz« obstaja sam zase, izven konteksta, češ da nima »dveh obrazov«. S takim stališčem ne uvidimo, da je »gospodar nad doživljanjem« le kontekst in da ga kontekst pogojuje. In zaradi zaslepljenosti pride do napačnega pogleda, da on nadzoruje kontekst in ga lahko oblikuje po svojih željah. Očitno je tako dojemanje popoln nesporazum in je v popolnem nasprotju. In to nasprotje dojemanja povzroča vse notranje težave, ki jih doživljamo.
S pravilno pozornostjo (samma-sati) lahko razvijemo razumevanje Narave. S pozornostjo celosti (to je stvari znotraj konteksta) vidimo, da je nemogoče grabiti in zadrževati prijetne občutke, ne da bi hkrati grabili in zadrževali tudi neprijetnosti. In zaradi tega se uči, da strast in poželenje povzročata trpljenje! Vidimo prijetnost, zagrabimo, občudujemo, uživamo, ne da bi vedeli, da ta prijetnost obstaja zaradi neprijetnosti. In ta intenzivnost strasti, je intenzivnost tudi v trpljenju. Tu ni »igre za srečo«, da bi lahko še vedno tvegali z užitki in sebičnostjo in morebiti pobegnili nemiru in trpljenju! Bolj ko si želimo užitkov, bolj se držimo bolečine. Vse želje hlepijo po nečem, kar se zdi kot »večnost«, »stabilno«, »prijetno«, toda v resnici hlepijo po stvareh, ki niso ničesar drugega kot pa kontekst. Razočaranju in nezadovoljstvu se tako ne da izogniti, ampak se le utrdita.
Če ne poznamo zakona Narave, potem bo zdravljenje notranjega miru vedno neuspešno. To je isto, kot da bi jemali zdravilo, ki ima 50% zdravilnega učinka in 50% negativnega. In zaradi 50% negativnih rezultatov ponovno vzamemo zdravilo, ki ima tudi 50% pozitivnih učinkov in 50% negativnih in tako »zdravljenje« se nadaljuje do neskončnosti. Kljub temu, da je tak način reševanje problemov najbolj priljubljen, tega ne bo konca, saj vedno ohranja bolečino in nemir. Temu se reče odvisnost. Do konca pa se lahko pride le, če damo na stran to »zdravilo«, to je čutnost in tako zmanjšamo zasvojenost na reševanje specifične bolezni. S pravilno prakso začenjamo razumeti problem bolj obsežno, to je z razumevanjem konteksta. In razumevanje narave konteksta pride s predanostjo do vadbe pozornosti.
Pozornost nam pomaga, da se že ta trenutek umirimo, da stopimo korak nazaj in vidimo vso zadevo iz osnovne perspektive. Pozornost umirja in zadovoljuje. Vedno ko kaj počenjamo ali ko govorimo ali mislimo, se vedno potiho sprašujemo, kaj je tisto, kar zdaj počenjamo. Začeli bomo spoznavati, da ima vsako dejanje tudi ozadje v katerem delujemo. Pozornost se razvija z roko v roki z zbranostjo. Prisotna je pravilna vztrajnost in na tak način se očiščuje tudi naše etično življenje in razumevanje Narave. Z opuščanjem želja, tudi opuščamo nemir, ki je resnično nepotreben del doživljanja. S tem spoznamo popolno odrešenje.
Zagotovo, vzdržnost ni ravno na dobrem glasu v današnjem svetu. Govori se, da nas to lahko le čustveno potlači. To so le besede »skušnjavca«, ki nas želi obdržati v zasvojenosti in pod svojim nadzorom. Resnica je da predajanje čutnosti pomeni predajanje suženjstvu. Vsaka ideologija, ki ignorira kontekst, je le ideja, ki je formulirana in pogojena v določenem kontekstu in zato ne more biti resnica. Toda ko damo v naše raziskovanje tudi kontekst bomo uvideli, da fiksiranje v kakršno koli stvar, pa naj bo to s strastjo ali z odporom, in s tem ignorira celostnost, to zagotovo ne more biti Resnica. Naj zdaj kdo dokaže, da čutnost, želje in navezanost lahko prinesejo nepogojeno srečo!
