Vsi smo bili kdaj zaljubljeni, kajne. Verjetno se mi odrasli tega ne spomnimo več dobro, je že preveč nazaj, čas prehitro polzi in ni nam niti več toliko mar, kako smo se počutili takrat, v tistih oddaljenih časih. No, predvidevam pa, da se marsikdo od vas še spomni svoje prve nesrečne zaljubljenosti oziroma zagledanosti v sošolko ali sošolca, ko nekako nista prišla skupaj, pa je vseeno življenje šlo naprej.
Opazujem najstnike, kako dandanes na videz bolj odprto in z manj predsodki vstopajo v najstniške zveze, vsaj tako mi poročajo, ko z njimi govorim. Veliko eden od drugega izvesta že skozi tipkanje preko socialnih omrežij, kako jima je šel dan, kaj se je dogajalo, fotografije si lahko hipno izmenjujeta in s tem podkrepita v vizualni obliki tisto, kar si pišeta. Ko se vidita, nimata kaj veliko novosti za si povedati, pa se imata lahko fajn v sveži zaljubljenosti.
Takšen primer sem poslušala pred kratkim. Najstnika sta bila v paralelki v drugem letniku srednje šole. Mladenič se je zatreskal do grla, niti jesti ni več mogel, zgolj na njo je mislil, ona baje tudi. Je pa po nekaj tednih opazil, da ni edini, ki ga njegova »punca« pogleduje in mu je tudi sama kar prostodušno povedala, da ji je všeč še en fant iz zadnjega letnika tako da se bo odločila, kdo ji bo bolj pri srcu in da s tistim pač bo.
Pustimo sedaj ob strani moralne predsodke, kaj se ta deklič gre in podobno. Naši najstniki živijo življenja s povečano hitrostjo, kot smo jih mi in temu primerno sprejemajo odločitve, sploh v vedno večji potrebi po čim več različne pozornosti, saj so se tega navadili, ko preštevajo všečke pod vsako fotografijo, ki jo objavijo na svojih mnogih profilih na raznih socialnih omrežjih ter si s tem dvigujejo veljavo o očeh drugih najstnikov.
Mladenka je sporočila fantu, da se je odločila za starejšega fanta in mu je enostavno obrnila hrbet. Ni bilo bolj nesrečnega fanta pod soncem. Starša sta mi povedala, da sta opazila, da se je začel rezati po rokah in ko sta ga zaskrbljena vprašala zakaj to počne, jima je mirno in hladno odgovoril, da zato, ker mu je mnogo lažje, ko ga fizično bolijo ureznine kot srček, ki je prizadet, pomečkan in odvržen. Staršem je tudi rekel, da jima zelo zameri, da sta ga naredila in mami očita, zakaj ga je rodila, da je sedaj tako globoko nesrečen. Tudi o samomoru je razmišljal, ker je bil prepričan, da ga tako ali tako nihče ne mara, še edina oseba, ki jo je imel rad, ga je zavrgla. Naj omenim, da ima mladenič urejene in ljubeče starše ter mlajšega brata, tudi starša se med seboj lepo razumeta in podpirata.
Povedati želim, no v resnici, kot vidite, napisati, da je pomembno resno vzeti čustveno bolečino naših odraščajočih otrok. Nam odraslim ste zdi njihova drama zelo pretirana in znamo omalovažujoče komentirati njihovo močno stisko. Verjetno kak starš reče svojemu najstniku, da naj ne dela no take tragedije, saj bo še veliko krat zaljubljen, ali da se nesrečne pubertetniške zaljubljenosti vsem zgodijo in podobno. Takšna tolažba našemu najstniku ne pomaga, kvečjemu ga spravi v še večjo stisko.
Starša omenjenega najstnika sta ga imela venomer pred očmi, saj ju je bilo strah, da si res ne bi kaj naredil. V šoli je bil uspešen, pravi, da ni odvisen od igric na telefonu in da ima za cilj sprogramirati eno novo, še nikoli videno spletno igrico. Pravi, da se je iz nesrečne zaljubljenosti naučil, da ne bo nikoli nobenemu več zaupal.
Ja, mi odrasli vemo, da se bo zaljubil na odrasel način, ko bo starejši, da bo lahko srečen in da se bo vse dobro izteklo, a sedaj, v tehle najstniških turbulentnih letih je vsak čustveni pretres za njih pravi vihar, ki mu ni videti konca. Spoštujmo njihova čustva, stojmo jim ob strani in dajte času čas, da vaši najstniki sami spoznajo, da čas celi rane, določena spoznanja sicer ostanejo, a življenje pač piše svoje romane, v katerih smo igralci.
V branje priporočam tudi knjigo Iskreno o vzgoji in najstnikih >>
