“Nikamor se ne premaknem v življenju” je stanje, ki kaže na potlačena čustva

OGLAS

Ali so na delu potlačena čustva? Znak št. 1: „Nikamor se ne premaknem v življenju“

Ko govorimo o potlačenih čustvih, govorimo o tistih delih, aspektih nas samih, ki se nikoli niso mogli ali smeli izraziti ali se ustrezno predelati. Ti neizraženi in nepredelani aspekti, torej potlačena čustva so še vedno v nas in z nami, in sicer ostajajo v nas na povsem enak način, kot v času nastanka. Običajno imajo izvor v otroštvu. Bolj preprosto povedano: še vedno so potlačena in neizražena. Danes jih lahko prepoznamo v čustveno napornih odnosih in situacijah, dramah, ki se ponavljajo in seveda v čustveni bolečini, ki jo čutimo, ko se situacija zgodi oz. vedno znova ponovi. Le-ta je kot plošča, ki se nenehno vrti.

ZAKAJ SE (PRI POTLAČENIH ČUSTVIH) SITUACIJE IN ODNOSI PONAVLJAJO?

Odgovor je enostaven: ponavljajo se, ker potlačena čustva želijo biti razrešena, osvobojena. Želijo svoj epilog, bi lahko rekli. In ponavljala se bodo, dokler se osvoboditev, razrešitev in epilog ne bodo zgodili.

„Zdi se mi, da stojim na mestu. Zdi se mi, da se nikamor ne premaknem.“ – to je zelo pogosto znak potlačenih čustev. V podzavesti se je dvignilo in nabralo preveč nerazrešene čustvene vsebine – najverjetneje je s časom na plan prihajalo vse več potlačenih čustev iz preteklosti, ki jih danes nismo uspeli predelati. Predstavljajte si kristalno čisto vodo, ki z leti postaja vse bolj motna in onesnažena. Podobno je, ko je preveč prenasičenih potlačenih čustev. Voda postaja vse bolj stoječa in v njej je vse manj življenja in življenjske energije. Druga prispodoba za potlačena čustva je lahko zamašen odtok. Dokler je odtok čist, voda nemoteno teče. Ko se le-ta zamaši, voda stoji in potrebno je odtok odmašiti, počistiti nesnago.

OGLAS

TEŽAVA SO NEGATIVNA ČUSTVA, S KATERIMI SE NE ŽELIMO SOOČITI

Prijetna čustva nam nikoli ni potrebno tlačiti ali potiskati stran. So prijetna in želimo jih doživljati. Težava so skoraj vedno negativna čustva, ki se jih izogibamo ali jih celo zanikamo. Zaradi teže, ki jo doživljamo ob njih, zaradi skrajno neprijetnega doživljanja ob njih in na koncu, zaradi zahtevnosti, kajti za soočenje z negativnimi čustvi je potrebno iz družbeno in družinsko naučenih okvirjev. Kot družba so nas dolgo časa učili in kazali, da so negativna čustva slaba, da se jih lahko samo sramujemo in jih ne smemo dovoliti, še manj izraziti. Mnogi celo menijo, da (nekaterih) negativnih čustev nimajo, da niso takšni (torej, slabi – kot so bili naučeni, da nekatera negativna čustva so, npr. jeza). To seveda ne drži, saj je človek ustvarjen tako, da v sebi nosi vsa čustva. Vse to (takšen način razmišljanja in doživljanja sebe) seveda ustvarja ugodno okolje, da jih še naprej tlačimo in se z njimi ne soočimo. Potlačena čustva pa neizogibno prinašajo še več težav. Tudi zdravstvene na koncu.

KAKO POTLAČENA ČUSTVA OSVOBODITI?

To je pot, proces. Lahko krajši. Lahko daljši. Odvisno koliko čustev nismo smeli izraziti v otroštvu. Proces osvobajanja in celjenja se začne z zavedanjem ter prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje. Situacije ne moremo spremeniti. V otroštvu je bilo, kot je bilo. Pa vendar je naš ustroj takšen, da s pomočjo ustreznih terapij in tehnik danes lahko povsem zacelimo rane preteklosti. To seveda ne pomeni, da se bodo negativne stvari izbrisale in bomo srečni do konca svojih dni. Bistvo celjenja je, da izgubljene, ranjene delce vračamo k sebi, jih potolažimo, najdemo sočutje zase in za rane, čustva izrazimo danes, ustvarimo prostor za „epilog“ in tako vse bolj prihajamo v stik s svojo notranjo močjo, vse bolj smo celi, nič več ne iščemo ali hlepimo po potrditvah od zunaj, spoznamo, da si zaslužimo boljše, da smo dragoceni in vredni, da si zaslužimo ljubezen, da si zaslužimo spoštovanje. Prihajati začnejo ljudje, s katerimi lahko zgradimo čustveno zdrave in varne odnose, ki nam omogočijo rast… Vse bolj smo mirni…

NOTRANJI OTROK IN NOTRANJI STARŠI

V primeru potlačenih čustev iz otroštva in čustvenih ran iz otroštva, je razvijanje sočutja do notranjega otroka, po mojih izkušnjah, učinkovit način, da zacelimo rane. Notranji otrok je naš aspekt, velik del nas, ki nosi vse izkušnje iz otroštva. Prav tako nosimo introjicirano podobo staršev. Če je le-ta izjemno negativna (lahko upravičeno!) potem je potrebno delati tudi na notranjih starših in v notranjem svetu najprej ustvariti čustveno varen prostor. Vse to so osnovni koraki resnega dela na sebi. Ko se procesu zares predamo, lahko pričakujemo spremembe…

KAKO VAM LAHKO POMAGA TRANSPERSONALNA HIPNOTERPAIJA?

V osnovi je hipnoterapija oblika terapevtskega dela, pri kateri poenostavljeno povedano delamo s podzavestjo, kjer so shranjeni naši strahovi, travme, prepričanja, zamrznjena (zaustavljena, blokirana) čustva, oblikovani vzorci, spomini iz otroštva itn., ki nam (danes) povzročajo težave.  Bistveno pri hipnoterapiji je, da te vsebine naslavljamo tam, kjer so nastale (v podzavesti) in jih presegamo ter tako osebnostno rastemo ter izboljšujemo svoje počutje in notranje zadovoljstvo. Hipnozo, kot delno predhodnico hipnoterapije so uporabljale že starodavne civilizacije.

Transpesonalna hipnoterapija pa je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije (ki sestavlja štiri komponente: psihoanalitično, vedenjsko, humanistično in transpersonalno psihologijo).

Je (tudi mednarodno) uspešna in preizkušena metoda dela, ki v krajšem času lahko ponudi daljnosežne učinke. S transpersonalno hipnoterapijo (in njenimi komponentami) naslavljamo in razrešujemo (podzavestne) vsebine, ki posamezniku danes povzročajo različne težave (travme, strahovi, depresija, tesnoba, težko doživljanje okolice in sebe, prekomerna teža, težave v odnosih, različne odvisnosti …). Z njo naslavljamo rane iz otroštva in preteklosti, vedenjsko-mentalne in čustvene vzorce, če je potrebno se poslužimo tudi regresije v pretekla življenja, se povezujemo z arhetipi in še mnogo več…