Notranji kaos

Ljudje smo na različni stopnji razvoja, vsak na svoji. In ta stopnja razvoja ne pomeni nič drugega kot le to, kako mehak je postal nekdo, torej mehak v svojem dojemanju sebe in drugih, sprejemanju celote, kot ene resničnosti, hkrati pa kako ve skrbeti za sebe in druge.

Da, skrb za druge je pomembna, saj so oni na neki ravni del nas, del naše prisotnosti. In če pač tega ne dojemamo kot del sebe, no, potem je dobro, da poizkušamo osvojiti tudi to lekcijo. Na koncu nenazadnje vsi delamo na spoznanju tega kar smo mi in tega, kar je oni drugi. In če vidimo sebe ločenega od drugega, no, potem nas čaka še neka dela na tem področju.

Mnogo duhovnih ljudi ve povedati, da je pravzaprav ultimativna stopnja tega kar počnejo s sabo pri duhovnem razvoju to, da prideš v enost in prepoznaš tam tisto, kar te ovira pri tem da bi šel naprej, da bi se osvobodil svojih pomanjkljivosti in svobodno zaživel brez njih.

OGLAS

Zanimivo je, da nas mnogo to počne v vsakdanjem življenju, neodvisno od naših duhovnih praks. Te stvari prepoznavamo in luščimo v pogovorih s prijatelji, znanci ipd. Da pa bi človek prepoznal ultimativno resnico o tem, kar nas bremeni, pa je potrebno v svojo zaznavo vključiti vse in izpustiti tisto, kar to vse ovira, da bi bilo še bolj popolno.

Da bi človek prišel tja, torej v popolno osvoboditev, no, ta nekoga ni tako težka. Njene približke lahko začutimo v naravi, v gozdu, pri tem, ko delamo stvari, ker je v njih ogenj, strast. Mnogo jih je, ki nam želijo pokazati našo pravo naravo. A dostikrat je težava pri prepoznavanju tega, da si vedno znova in znova na sebe nalagamo nove nalepke in pravila, ki izvirajo v svetu in v nas.

Vse to namreč, kar si izmislimo in mislimo, je ovira. Narava, gozd, stvari, ki jih počnemo radi ipd., v nas ustvarijo prostor miru, saj odstranijo iz naših misli tisto, kar ta prostor moti, ga ovira. In sploh ne opazimo, ali pa opazimo, pa kljub temu drvimo nazaj v svet misli, sodb, prerekanj, obtoževanj, ostrih mej ali pravil.

To kar nam daje svet je le nekaj podobnega. Vzpodbuja nas, da premišljujemo z mislimi, ki so omejujoče in seveda temu radi sledimo, ker imamo že pred temi mislimi v svoji glavi, možganih, celicah, ustvarjene neke koncepte, kako bi moral delovati svet. A vse to je tam le zato, da nam postavi novo oviro na našo pot dojemanja resnice, ne zato, da bi se osvobodili.

Da bi se človek osvobodil je potrebno, da se ne ukvarja s tem kako in kaj drugi, niti s tem kako in kaj on sam, temveč le prepoznati prazno naravo misli, konceptov, idej, čustvovanja, čutenja in dovoliti, da je to kakšno je. V trenutku namreč, ko opazi, da nekaj ni tako, ali pa je tako, kot bi moralo biti, se ujame v svoj notranji svet konceptualiziranja in premišljevanja, ustvarjanja odnosov in čustev do tega kar je in zgodba se začne vrteti ponovno.

Namen življenja ni ponavljanje zgodb, temveč živeti v trenutku, tu in zdaj. Takoj namreč, ko začnemo premlevati o tem, kar doživljamo notri in kakšno bi to moralo biti znotraj ali zunaj nas, smo spet ujeti v trenutek tam in takrat. Razmislite torej, kaj je boljše za vas. Življenje preživeto v miru ali v ne miru?

Seveda lahko tisti, ki živite življenje v ne miru, to počnete še naprej. A ne pozabite, da obstaja tudi druga stran kovanca, ki vam lahko pomaga priti globlje do tega kar si želite.