Marsikateri naš notranji dvogovor je sumljivo podoben besedam našim staršem. Otroštvo naj bi bil srečen čas, ko smo zavarovani in pravilno usmerjani. No, življenje je mnogokrat vse prej kot le srečno. Naši starši so se zagotovo trudili dati vse od sebe – delovali so tako kot so menili, da je za nas dobro. Zelo malo staršev na tem svetu si v resnici želi uničiti svoje otroke in verjamem, da naši ne sodijo med njih. Vsekakor pa smo lahko določene dogodke, besede, načine delovanje doživeli in jih še vedno smatramo za škodljive.
Danes niste več otrok.
Danes se sami odločate o svojem življenju.
V času najstništva smo običajno uporniki in nimamo težav s kljubovanjem. Zakaj torej se v odrasli dobo rado zgodi, da se zgovarjamo na svoje starše, ki nas niso podpirali na način, kot bi si mi želeli? Zakaj jim v odrasli dobi, torej po najstništvu, ponovno dajemo tako močno veljavo, da kar sebe izničimo?
Kadar se to zgodi, se zavedajmo, da je to naša izbira. Vedno lahko z delom na sebi premagamo določene miselne vzorce, ki nas omejujejo. Prvi korak pa ni, da za njih krivimo svoje starše, družbo, bivšega partnerja, temveč se usmerimo v prihodnost in cilj, v naše otroške sanje in želje.
Življenje nas bo vedno spodbujalo, da se dvignemo nad občutke razočaranj in nemoči iz otroštva in se osredotočimo na svoje darove, talente in sanje. Obudimo zaupanje vase ter prepričanje, da je, kar si želimo, možno. Bodimo neustavljivi in nič nas ne bo ustavilo.
Postavite si vsaj tri cilje kar takoj sedajle.
