O EGU, PONOSU IN PRIJAZNEJŠEM SVETU

OGLAS

Besedo »ego« vse prevečkrat uporabljamo površno; na nepravi način, v nepravem kontekstu in skoraj vselej z negativno konotacijo. Resnica pa je, da ego, sam po sebi, ni nič slabega. Ego smo dejansko mi sami. Ali bolj natančno, je obvezna »komponenta« nas samih. Kaj pravi SSKJ?

égo = posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja; jaz

OGLAS

Da, točno to. Vse moje zavedanje in vse posledice mojega zavedanja, kot so povzročene akcije in izkušane reakcije, to označuje »moj« ego – mene, ki si rečem »jaz«.

V najširšem smislu je vsak izmed inkarniranih nas kompleks telo-um-duh. Telo smo materialni mi, s katerim začasno zasedamo prostorsko stvarstvo. Um smo astralni mi, s katerim začasno zasedamo časovno stvarstvo. In duh smo spiritualni mi, ki smo nefizično, večno in neomejeno bitje – Duša, onkraj prostora in časa. Kje v tej sliki je ego? Ego je za naše namene razumevanja dejansko sopomenka za um. Je torej naš astralni del in je sam po sebi spet kompleks: čustveno-miselni. Ego je tako množica programov našega čustvovanja in mišljenja ter posledičnega delovanja.

Večinoma mislimo, da je telo tisti del nas, s katerim se poistovetimo v zunanjem svetu. Vendar pa se na nezavedni ravni vedno poenotimo z umom, torej egom. Telo nima predsodkov, strahov in jeze. Telo ne premleva skrbi in problemov. Um/ego pa. Večinoma vendarle nismo v telesu, ampak v umu. Ego je tudi naša največja omejitev, orodje kontrole in samokontrole, po drugi strani pa osnova za vse osebnostne preobrazbe. Je naš vratar; skrbno pazi, kaj bo spustil »noter« in kaj »ven«. Je hkrati naše »prekletstvo« in naš »blagoslov«. V kompleksu telo-ego-duh, je ego tisti, ki ima največji potencial za spremembe. Telo lahko spreminjamo le s težavo in precej počasi. Kako pa je s spreminjanjem duha? Ne moremo vedeti, ali s spreminjanjem ega posledično spreminjamo duha, ali s spreminjanjem duha posledično spreminjamo ego. Iz izkušenj pa vemo, da je to dvoje neločljivo, najverjetneje sinhrono povezano. Ker pa se po naravi stvari istovetimo z egom (tisti, ki si reče »jaz«), z duhom pa redkeje, se zdi, da moramo najprej spremeniti ego, da spremenimo duha. Bolj pa mi je bližje ideja, da duha pravzaprav ne spreminjamo, ampak le »odpiramo (ali zapiramo) ventil«. Ta se vselej optimalno prilagodi celostni sliki. Funkcija kontrole in samokontrole pa je tista, ki ta ventil regulira.

Zdi se torej, da smo od vsega, ego še najbolj »mi«. Mi pa smo seveda zlahka sami sebi problem. A lahko smo sami sebi tudi odrešenik. Za tisto negativno konotacijo, ki jo obešamo kar celemu egu, moramo imenovati resničnega »krivca«. Najdemo ga v obrambnih funkcijah ega – recimo temu: stražar ega, ki ne želi sprememb; zaradi občutka ogroženosti. Da ne bo pomote, nikoli ne gre za življenjsko ogroženost, vselej za ogroženost obstoja tistega, čemur rečemo »jaz«. Če bom ravnal drugače, kot vedno, potem to nisem več jaz – je medvrstična ugotovitev stražarja našega ega. Stražar se ima vedno za edinega predstavnika »jaza« in edinega, ki interpretira svet. Če bi že morali temu stražarju prilepiti kakšno krivdno karakterno lastnost, bi »ponos« lahko bila primerna. Ponos v smislu večvrednostnega kompleksa. Ali ponos kot »zaščita« pred ponižanjem. Izkrivljeni ponos torej.

Ne bom se ji opravičil, če se tudi ona ne bo meni. Ne bom prosil za pomoč in se s tem ponižal. Temu klošarju ne dam ničesar; naj gre delat, tudi jaz moram. Begunce naj spravijo na vlak in jih pošljejo od koder so prišli. Z njim nočem imeti opravka ker mislim, da je homoseksualec. Sosedu ne bom pokazal, kako sem rešil težavo; naj se znajde sam.

Vsi navedeni monologi imajo svojo osnovo v strahu, ki se kaže kot negativno polariziran ponos. Ljudje se hočemo in moramo počutiti varne. Naše izkrivljeno razmišljanje pa je, če bo nekdo dobil, bom jaz izgubil. Če nekdo dobi, ima pred mano prednost in potem bog ve, kaj bo z mano. Skratka, v večnem strahu smo, da bomo na nekakšni škodi, bodisi materialni ali socialni. Zato si hočemo z budno kontrolo nad sabo in svetom omogočiti lastno varnost. In si ne priznamo, da je to jalovo početje.

Stražar nas sili k statičnosti – k ne-spreminjanju. Stražar v resnici straži naša prepričanja. Tisto, kar mi mislimo, da je res, to smo »mi«, dejansko pa je to naš stražar. Vendar pa je, kot rečeno, ravno ego/um naša odskočna deska v duha. Če je naše zavedanje skrčeno na nivo stražarja, ni »nikogar«, ki bi lahko naredil kakršnokoli spremembo. Če se razširimo preko meja stražarja, že vidimo več, možnost sprememb je tu. Lahko pa se razširimo celo preko meja ega/uma, in tako v soustvarjanje življenja vključimo še duhovno (intuitivno) komponento sebe. Kako se pa sploh lahko razširjamo? Namensko, z uporabo duhovnih tehnik (meditacija, pranajama, tai-chi, qi-gong, joga, hoja po žerjavici…), ali spontano, preko nekega doživetja, ki nas tako pretrese, da stražar pade in se sprosti kontrola obrambe mej ega. Tak pretres vrže stražarja iz funkcije začasno. Sčasoma se straža spet vzpostavi, vendar pa se lahko med tem spremeni predmet straže, ali jakost straže, ali se nam straža določenih prepričanj ne zdi več potrebna. Posledica je, da se nam svet lahko zazdi prijaznejši, saj se odrešimo nekaterih stresnih situacij. Varovanje samega sebe pred svetom je namreč vedno stresno. Stres pa nam jemlje vitalno energijo, ki bi jo sicer lahko uporabili koristneje.

Ljudje smo res smešni: želimo si prijaznega sveta, ob enem pa nismo pripravljeni narediti ničesar, ali pa svoja dejanja za prijaznejši svet z nečim pogojujemo. Gotovo imamo vsi neko predstavo o lepšem svetu. Vsem tem predstavam je skupno to, da izpostavlja prav našo varnost. Svet v katerem smo varni, je avtomatsko lepši. Vse zavestne predstave pa niso take narave, ki bi prinašale lepši svet vsem. Nekaterim lepši svet pomeni, da si želijo več zase; torej varnost le zase. Slednje bo brž ko ne ostalo zgolj negativno polarizirana samo-mučilna želja, saj je osnovana na strahu. Vse ostale vizije, ki omogočajo prijaznejši svet vsem, pa zagotovo na nekem nivoju (najprej astralnem) težijo k uresničitvi. Potrebna pa je tudi akcija, ne zgolj ohranjanje vizije. S tem pa ni mišljeno fizično spreminjanja sveta samega, ampak spreminjanje sebe. Še največ ima pri tem ravno naš stražar. Stražarja je treba na lep način pripravljati na »skrajšan delovni čas«. Duhovni del nas je pri tem najbolj uspešen, saj je edini sposoben razumevanja, sočutja in brezpogojnosti. Ko razumemo same sebe, razumemo tudi vse druge. Lahko postanemo sočutni do svojega in do stražarjev vseh drugih ljudi. Zdaj vemo, katera je osnovna potreba nas in vseh: občutek varnosti. Mi, ki smo to že dojeli, nosimo odgovornost, da začnemo ustvarjati varen svet za vse nas. Majhne so geste, ki so potrebne, da se bodo ljudje okoli nas počutili varnejše. In če se bodo drugi počutili varnejše, se bomo zaradi tega tudi sami počutili varnejše. In če bomo varni, bo svet prijaznejši, lepši. Vse to le zaradi opustitve potrebe po izkrivljenjem ponosu!

Drobna dejanja, ki ustvarjajo varnejši in s tem prijaznejši svet, so na primer: spuščanje pešca čez cesto, ali voznika iz stranske ceste, vračilo izgubljenih predmetov, odpiranje vrat človeku, ki ima polne roke, podarjanje nepotrebnih predmetov tistim, ki si ne morejo privoščiti, spoštljiv odnos do ljudi, ki se začne že s preprostim pozdravljanjem… Veliko je situacij, ko opazimo koga, ki v določenem trenutku potrebuje pomoč, mi pa lahko pristopimo in po svojih močeh pomagamo. Skrb za vse je tudi gospodarno ravnanje z naravnimi ali drugimi družbenimi viri. Ekološko ravnanje z odpadki. Ne pozabimo na naše živalske prijatelje; ptički so pozimi bolj lačni kot siti. Naredimo za svoje bližnje spontano in brezpogojno kaj prijaznega. Krepimo odnose. Uporabljajmo nasmeh.

Z opuščanjem ponosa, slabe prakse našega stražarja, avtomatsko odpiramo vrata svojemu duhu. Lahko bi rekli tudi, da odpiramo naše srce. In to je to, kar resnično in njuno potrebujemo. Svet odprtih src. Glede na bližajoč se, psihološko prelomni čas, nam želim, da naše vizije o lepšem svetu najdejo pot do uresničitve – naj nam bo SRČNO novo leto. In vsa sledeča.

Ivan