Vsi sevamo nekaj
Bog stvarnik ali samo Bog, tudi samo stvarnik, je sijoč. Je bitje, vseprežemajoče, kar si je težko predstavljati, saj sije skozi vse in vsakogar, ki obstaja. Njegova narava je omnipotentna, torej vsemogočna, saj sam zaseda vse in vsi obstajamo v njem.
Včasih je težko razumeti kdo kje obstaja, vendar pa, če je naš stvarnik, ta, ki je ustvaril vse, vseprežemajoč, mora zapolniti vsak delček vidnega in nevidnega. Kar pa je zanimivo, pa je to, da je sam neviden.
Stvarnik, Bog stvarnik, Krišna, Šiva, Alah ali narava, vse to so soznačnice za istega. Vsi so nesnovni. In kot pravijo religije in mnogi duhovneži, on prežema vse.
Torej mora biti ta, ki se nahaja v vsakem od nas.
Mnogi ga zaznavajo kot sevanje, kot to, kar oddajajmo. In ker je vseprežemajoč, mora to sevanje tudi biti v materiji, v kamnih, atomih, čričkih, povsod.
Da, povsod je. Tudi za tise, ki pravijo, da tega ni. Pa kljub temu, tudi oni se zavedajo, da imajo neke lastnosti od svojih prednikov, mogoče stricev ali tet, ali pa starih staršev.
Tudi oni so imeli lastnosti in kvalitete svojih prednikov, pa če drugega ne, vsak ima kvalitete svojih staršev, saj iz njih izhajamo in oni so naši skrbniki in vzgojitelji.
Ta, ki samo obstaja in ima na stotisoče imen, ta je povsod.
In ko odpremo usta, skozi nas sije na tisoče sonc, ki še niso ugasnila.
Vsak od nas je izgrajen iz mnogih sonc, delčkov energije, ki so relativno bolj ali manj živahni. Znotraj nas se pretakajo, skačejo, se izražajo.
Zanimivo je, da govorimo, da se igrajo znotraj nas.
Kdo smo potem mi in kaj sploh sevamo?
Vsekakor sevamo, ne samo sebe, temveč vse te prižgane iskrice energije, ki se izražajo skozi nas. Pa vendar, kdo smo ob tem mi, če skozi nas sevajo ti živahni delci energije?
Za njih vemo. So naši predniki, učitelji. Znanci, starši, prijatelji ipd. Vendar pa, kdo je ta, ki vse to opazuje?
Zanimivo je, da se nanj nanašamo, kot na nas same. In vedno, ko pomislimo o njem, govorimo o sebi. Vse drugo se le pridevniki.
O sebi lahko govorimo kot o zavesti, kot o luči, kot ljubezni, a še vedno je nekdo, ki to ljubezen artikulira in le-to, kar izrazi.
Seveda, če bi bili najvišja avtoriteta sebe, bi to avtoriteto tudi izrazili, torej svojo božanskost ali bogovstvo. Vendar ne, vse kar izražamo, izražamo skozi usta, um, telo, čustva, besede.
Vsekakor to izražamo skozi spomine, ki nam govorijo zgodbo o sebi, torej o nas v fizičnem telesu. Pa smo mi fizično telo, spomini, čustva, misli ali smo nekaj drugega, kajti vse to je sevanje neke energije, kljub temu pa pravimo, da smo mi tisti, ki to doživljamo.
