O ti, presvetla gospa Zavist!

OGLAS

Zeleni od zavisti smo takrat, ko v drugih vidimo svoja hrepenenja in neuresničene želje. »Nezmožni« sami iti v akcijo in si izpolniti sanje, udejanjiti zamisli, se vse bolj vdajamo samopomilovanju ter večino časa porabimo za analiziranje, kaj vse imajo drugi, mi pa ne. Živimo v izolaciji, v primežu črnih misli. Zvečer hodimo spat s srcem zelenim od zavisti in jezni, ker še vedno nimamo tistega, kar si želimo, in jezni na druge, ker to imajo.

Ko tako popolnoma pozabimo sami nase in samo mantramo, česa vse nimamo, je tega »nimamo«, vse več, vse manj pa je tudi energije, da bi kaj glede tega ukrenili, saj vso porabimo za svoj ubogi jaz in primerjanje z drugimi, ki »imajo vse, mi pa nič«. Ker smo tako zatopljeni v ukvarjanje z drugimi, gredo priložnosti za našo srečo mimo nas. Tudi če v svoje sanje trčimo, smo navadno tako odsotni, da izpustimo iz rok vse zlate priložnosti za srečo.

Popolnoma jasno je, da se zavist ne bo kar sama od sebe poslovila od nas. Dokler je ne bomo spodili iz svojega stanovanja, bo veselo ustvarjala in uveljavljala svojo zeleno voljo. Ko se odločimo, da se ne bomo več primerjali z drugimi in da si ne bomo več z zavistjo v srcu želeli tistega, kar imajo drugi, je čas, da odkrijemo, kaj si mi sami resnično želimo, kaj resnično potrebujemo in navsezadnje, kaj vse že imamo, in začnemo to tudi ceniti.

OGLAS

Šele takrat, ko vso pozornost preusmerimo nase, ko si znamo prisluhniti, predvsem pa, ko najdemo stik s svojimi dobrimi lastnostmi in sposobnostmi, se nam odprejo poti do cilja, pojavijo se rešitve in že lahko drvimo svojim sanjam na proti.

Marjana Florjan